Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Gostujoče pero

Ne zanima jih, kaj se dogaja v glavah in srcih otrok

Ne morem se znebiti občutka, da s pilotnim projektom RIC v resnici ne pridobiva nobenih relevantnih podatkov, ampak skrbi zgolj za to, da upraviči svoj obstoj.
Letošnje šolsko leto nikakor ni običajno. FOTO: Jure Eržen/Delo
Letošnje šolsko leto nikakor ni običajno. FOTO: Jure Eržen/Delo
Nives Syed Mihelič
19. 3. 2021 | 06:00
19. 3. 2021 | 09:11
5:52
Letošnje šolsko leto nikakor ni običajno. Učenci osnovnih šol so se štiri mesece šolali na daljavo, dijaki srednjih šol še dlje. Čeprav je bil na večini šol vzpostavljen dober sistem pomoči učno šibkim učencem in učencem iz manj spodbudnih socialnih okolij (svetovalna služba, razredniki, dodatna strokovna pomoč, tutorstvo, dopolnilni pouk), se nam jih je kar nekaj v tem času »izgubilo«, predvsem na predmetni stopnji. Niso se odzivali na videoklice, niso oddajali nalog, pogosto so bili tudi njihovi starši slabo odzivni ali nekooperativni. Verjetno preprosto niso zmogli.

Nives Syed Mihelič FOTI: Osebni arhiv
Nives Syed Mihelič FOTI: Osebni arhiv
Z vsakim dodatnim tednom šole na daljavo se je učencem delala večja škoda, nastajala je le še večja vrzel v znanju, poglabljale so se že tako opazne razlike med njimi. Vsi vemo, da so bile slovenske šole predolgo zaprte. Ministrica že kot pokvarjena plošča vedno znova zatrjuje, da je naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da je tako dolgo zaprtje narekovala epidemiološka situacija, a šole so ostale zaprte tudi po tem, ko so se začele odpirati trgovine in nekatere druge storitve. Ministrica je šolarje pustila na cedilu, ni se borila za njih, v ključnih trenutkih je molčala in se izogibala neprijetnim vprašanjem. Je pa znala odločno povedati, da si dijaki, ki so zahtevali odprtje šol, zaslužijo globe in da morajo prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Jo bo prevzela tudi ona? Ne, našim ministrom ni treba prevzeti odgovornosti za nič. Tudi tega smo se naučili v zadnjih mesecih.

Učitelji smo nestrpno čakali vrnitev v šole, obenem pa nas je tudi precej skrbelo, v kakšni kondiciji se učenci vračajo v šolske klopi. Naše skrbi niso bile neupravičene, saj so se mnogi vrnili drugačni, nekateri tudi bolj apatični, mnogi zmedeni in slabo organizirani. Predvsem pa s pomanjkljivim znanjem. Prve tedne smo tako večinoma namenili »uvajanju«, ponavljanju, utrjevanju, zlasti pa načrtovanju dela do konca šolskega leta (izvedba pisnih ocenjevanj, dnevov dejavnosti, tekmovanj ipd.), kar pomeni, da smo postavili datume in učence z njimi tudi seznanili.

Glede na to, da je naše ministrstvo tako močno odpovedalo v času šolanja na daljavo, smo pričakovali, da bo vsaj ob vrnitvi v šole zmoglo odigrati bolj podporno vlogo. Pričakovali smo, da imajo gospe in gospodje na Masarykovi vsaj minimalen vpogled v to, kako poteka življenje po šolah. Upali smo, da si vsaj približno predstavljajo, kako se načrtujejo različne dejavnosti na šoli ter da teh, v nasprotju z njimi, šole ne morejo spreminjati na vrat na nos. Ali drugače povedano, dejavnosti šole so planirane v letnem delovnem načrtu v začetku šolskega leta in se med letom ne smejo spreminjati. A smo se znova ušteli.

image_alt
Testiranje sistema, ne znanja učencev


Ko smo že mislili, da smo se nekako utirili, so nas 10. marca vodilni obvestili, da želi letos Državni izpitni center (RIC) izvesti pilotno e-testiranje šesto- in devetošolcev, in sicer med 22. in 26. marcem. Namen je, tako pravijo, da se učenci seznanijo s programom za e-testiranje. Saj ni res, pa je, si je rekel marsikdo izmed nas. V letu, ko so se učenci skoraj pol leta šolali na daljavo, se RIC spomni, da bo šolam ponudil še dodatne izzive in jih vključil v svoje poskuse. Po tem, ko smo komaj zmogli načrtovati celo množico dejavnosti, tik pred zdajci izvemo, da bodo učenci sodelovali v eksperimentu. Do danes še vedno ne vemo povsem natančno, kako bo potekalo testiranje, tudi s programom se še nismo seznanili. Učenci in starši o tem ne vedo še nič, razen kar po naključju pricurlja v javnost. A bolj kot to je morda ključno vprašanje, zakaj. Vsakdo, ki vsaj minimalno spremlja področje šolstva, ve, da je nacionalno preverjanje znanja (NPZ) nekakšna sveta krava za naš RIC. Tudi v času epidemije. Če ne bo šlo drugače, ga bodo pa učenci odpisali v elektronski obliki. Morda kar iz domače dnevne sobe.

V Sloveniji že desetletje poteka polemika o nujno potrebni vsebinski prenovi NPZ in njegovi umestitvi v sistem. Trenutni projekt pilotnega testiranja pa ne rešuje ničesar od tega, temveč se ukvarja le s tehnološko prenovo NPZ.

NPZ v elektronski obliki skoraj zagotovo ni primerljiv s preteklimi NPZ-ji, in če bi pristojne v resnici zanimalo stanje znanja po epidemiji, se v tako občutljivih časih ne bi smeli odločati za zgolj tehnološko prenovo preverjanja. Rezultati elektronskega testiranja ne bodo primerljivi z rezultati prejšnjih načinov preverjanja standardov, kar verjetno pomeni, da bomo dobili rezultate, ki jih ne bomo mogli z ničimer primerjati.

Nekateri se preprosto ne moremo znebiti občutka, da v letu, ki je bilo za učence že tako stresno in turbulentno, s tem pilotnim projektom RIC v resnici ne pridobiva nobenih relevantnih podatkov, ampak skrbi zgolj za to, da upraviči svoj obstoj.
RIC-a in ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ne zanima, da smo učitelji in učenci sredi ocenjevanja, karanten, čustvenih stisk, lukenj v znanju. Ne zanima ju, kaj se dogaja v glavah in srcih otrok, kar so dokazali tudi z navedbo, da za učence s posebnimi potrebami ne bo nobenih prilagoditev, razen povečave s tipko CTRL+.

In ministrica verjetno išče novo globoko misel o vstopu v svet odraslosti.

***
Nives Syed Mihelič, učiteljica angleščine in francoščine na OŠ Ledina.

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva. 

 

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine