Pozabljeni praznik demokracije

Česar v programih in tudi v naših življenjih skoraj ni več, je »vzajemna pomoč«. Ta namreč težko sobiva z zahtevami po učinkovitosti, tekmovalnosti in uspešnosti.
Fotografija: A ko ugasnem posnetek predvolilnega soočenja in odprem knjigo, ki govori o njih ali v kateri govorijo oni sami, se počutim jutranje: kot da sem odprla okno in končno vdihnila nekaj svežine. FOTO Matej DruŽnik/Delo
Odpri galerijo
A ko ugasnem posnetek predvolilnega soočenja in odprem knjigo, ki govori o njih ali v kateri govorijo oni sami, se počutim jutranje: kot da sem odprla okno in končno vdihnila nekaj svežine. FOTO Matej DruŽnik/Delo

Vsako jutro, ko vstanem iz postelje, odgrnem zavese in odprem okno, sem očarana: v spalnico in v moje nosnice vdre sveži zrak in vonj po borovcih, oči zaslepi sončna svetloba, ušesa poboža ptičje petje. Pomislim, kako je morala biti spalnica zatohla. A tega prej, ko sem se prebudila in na postelji še nekaj časa lenobno strmela v strop, sploh nisem čutila. Zdelo se mi je, da sta prostor in zrak v njem povsem primerna za bivanje.

Prav nasprotno se mi dogaja ob sicer ne najvestnejšem spremljanju volilne kampanje. Ko si zavrtim posnetek predvolilnega soočenja, čutim, kako se iz življenja, ki je še kolikor toliko prežeto s kisikom in svetlobo, pogrezam v zatohlo ječo, kjer se jetniki in pazniki mrzlično pripravljajo na »praznik demokracije«. Dileme, ki nam jih vsiljujejo, so lažne dileme, so mrhovina in kosti, ki nam jih mečejo v glodanje, pa naj gre za dilemo »starih in mladih« strank oziroma vodij, »starih in novih« obrazov, ali pa – najnovejše – ženskih in moških kvot. Več žensk v politiki naj bi potešilo mojo že(l)jo po pravičnosti, usklajenost izobraževanja in gospodarstva odpravilo problem brezposelnosti, prerazporeditev dobička pa revščino. A vse to so, kar se mene tiče, blodnje uma, ki mu je zaradi sistemske zatohlosti, v kateri blodi, že uspelo pozabiti, kaj je živa voda.

Španski delavci so leta 1896, pred več kot sto dvajsetimi leti, v svojem glasilu La Idea Libre, zapisali: »Ponavljamo: voliti pomeni samega sebe onemogočiti. Tisti, ki voli, se prepušča tuji volji; drugemu, ne da bi sploh dobro vedel, kdo je, predaja pravico, da s skupnimi interesi počne, kar ga je volja. Glasovnica je znak političnega suženjstva, tako kot je plača znak ekonomskega suženjstva.« Tem delavcem ni šlo za tako imenovani razredni boj, ki je po svojem bistvu boj za oblast, boj, ki utrjuje avtoriteto, nasilje, premoč, izkoriščanje in hierarhijo. Omenjeni španski delavci, ki so sami sebe imenovali anarhisti, niso želeli oblasti: od oblasti kot takšne so želeli, da se kar se da samoomeji in ljudem pusti, da se organizirajo sami.

Danes v Španiji izhaja veliko knjig, v katerih avtorji želijo »mladim« kar najbolje predstaviti problem španske državljanske vojne (1936–1939). V tem času so anarhisti igrali zelo pomembno vlogo, a omenjene knjige se glede odnosa do njih delijo na tri skupine: nekatere jih povsem spregledujejo, kot da jih ni bilo, druge jih enačijo z »republikanci«, tretje jih predstavljajo kot primitivne nasilneže. To zadnje ni iz trte izvito; Angel Pestaña, španski anarhosindikalist, v svoji knjigi Šestdeset dni v Rusiji opisuje prakse zgodnjih ruskih anarhistov, ki so se zaradi splošne mizerije in pomanjkanja vsakršnih sredstev za propagando načrtno zatekali k oboroženemu terorju: ropali so banke in premožne ljudi. Pestaña se je, tako kot mnogi drugi anarhisti, od te prakse odločno distanciral, saj predstavlja nekaj, kar je v nasprotju s srčiko anarhije: nenasiljem. A sistem ta neanarhistični pojav v anarhiji še vedno spretno izkorišča za diskreditacijo celotnega gibanja oziroma, bolje, načina življenja.

Tisto, za kar so se zavzemali (so)delavci revije La Idea Libre, je neposredna demokracija, organizacija skupnosti »od spodaj«, avtonomija, federalizem oziroma decentralizacija ter vzajemna pomoč kot temelj skupnostnega bivanja. Bili so proti kakršnimkoli »obrazom«, novim ali starim, proti kultu »vodje«, pa naj bo ta ženska ali moški, proti »programom«, v skladu s katerimi naj bi tisti, ki jim na volitvah predajamo pravico do nadzora in odločanja, krojili naša življenja.

Česar v teh programih in tudi v naših življenjih skoraj ni več, je »vzajemna pomoč«. Ta namreč težko sobiva z zahtevami po učinkovitosti (koncept, ki ga mnoge kulture menda sploh ne poznajo), tekmovalnosti in uspešnosti, s katerimi zastrupljamo naše otroke, ki že čedalje mlajši potrebujejo psihiatrično pomoč. Pjotr Kropotkin, »anarhični plemič«, kot mu pravijo nekateri, sicer pa zgodovinar, geograf in geomorfolog, v svojem delu Vzajemna pomoč kot dejavnik evolucije kritizira tako teorije socialnega darvinizma, po katerih naj bi preživel močnejši, kot tudi rousseaujevsko idejo o »univerzalni ljubezni«. Ruski anarhist z analizo življenja nekaterih živali, zgodnjeevropskih družb, srednjeveških svobodnih mest, ki so zrasla iz cehov, vaškega življenja v 19. stoletju in takratnega delavskega gibanja pokaže, da ima vzajemna pomoč zelo velike pragmatične prednosti za preživetje vrste. Iz njegovih uvidov zdaj zajemajo številni kritiki neoliberalizma, med njimi tudi zagovorniki odrastí (ang. degrowth), se pravi tisti, ki govorijo o stvareh, o katerih na naših predvolilnih soočenjih ne boste slišali ničesar: da je naš koncept »napredka« zgrešen, ker je (samo)morilski, da gospodarska rast in brezglavi tehnološki razvoj, ti dve sveti kravi, ki jim želimo v celoti podrediti tudi izobraževanje, dolgoročno kotita mrtva teleta: proizvajata svetovno neenakost, izčrpavanje planeta, predvsem njegovega juga, kar vodi v vedno nove vojne in migracije.

Pa tudi o njih, o anarhistih, se danes ne govori veliko. So, kot jim že v naslovu pravi najnovejša knjiga Carlosa Taiboja, »pozabljeni med pozabljenimi«. A ko ugasnem posnetek predvolilnega soočenja in odprem knjigo, ki govori o njih ali v kateri govorijo oni sami, se počutim jutranje: kot da sem odprla okno in končno vdihnila nekaj svežine. In se zavedla, da zatohle sobe niso primerne za življenje. Ne cirkus na štiri leta: zračenje zatohlih bivanjskih prostorov bi moral biti naš vsakodnevni praznik demokracije.

Komentarji: