Sabotaža (javnega) šolstva

Skrb za dobre učitelje je najzanesljivejša in najvrednejša investicija v našo prihodnost.
Fotografija: Z novim pravilnikom dolgoročno degradiramo naše javno šolstvo in spodbujamo njegovo privatizacijo. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Odpri galerijo
Z novim pravilnikom dolgoročno degradiramo naše javno šolstvo in spodbujamo njegovo privatizacijo. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Sabotaža javnega zdravstva se ni začela s podjetnimi zdravniki, ampak s slabo organizacijo in politiko, ki je dopuščala ali celo nagrajevala slabo delo in uveljavljanje parcialnih interesov. Enako se tudi razgradnja javnega šolstva uresničuje z uveljavljanjem politične moči in brez kritičnega upoštevanja stroke ter javnega interesa.

Damjan Kobal, Fakulteta za matematiko in fiziko,
Univerza v Ljubljani. FOTO: Osebni Arhiv
Damjan Kobal, Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani. FOTO: Osebni Arhiv
Skladno z dolgoletnimi pritiski politično vse močnejših posameznikov in institucij, ki so si že dolgo prizadevali, da bi kakovostno izobraževanje gimnazijskih učiteljev naravoslovja iztrgali iz pristojnosti naravoslovnih fakultet, je bil le 14 dni po nastopu nove vlade, to je 14. junija 2022, sprejet nov pravilnik o izobraževanju učiteljev.

Pravilnik na novo in na široko odpira vrata za poučevanje naravoslovja v gimnazijah tudi diplomantom dvopredmetnih in pregovorno lažjih študijskih programov ter jih izenačuje z diplomanti najzahtevnejših enopredmetnih programov na naravoslovnih fakultetah. Seveda je v dobi politične korektnosti sporno dodati, da je precej očitno, da ljudje, ki so sami šli skozi šolanje z omejeno radovednostjo, po liniji manjšega odpora, s povprečnimi in v sodobni permisivni šoli razvrednotenimi ocenami, žara po znanju z zelo redkimi izjemami niso in ne bodo imeli ter ga zato tudi ne bodo mogli prenašati na mlajše rodove.

Prenovljeni Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnih programih gimnazije ni nastal niti čez noč niti ne povsem brez vednosti strokovne javnosti. Jeseni 2021 je namreč z Univerze na Primorskem (UP) prišla pobuda za spremembe, ki bi omogočile, da bi na gimnazijah lahko poučevali tudi dvopredmetni učitelji naravoslovja. Namesto javne strokovne razprave o tako pomembni zadevi je do strokovno najkompetentnejših na naravoslovnih fakultetah predlog spremembe prišel dobesedno prek žvižgačev.

Takoj zatem smo na naravoslovnih fakultetah pripravili nasprotno strokovno mnenje, ki na seji komisije za splošno izobraževanje strokovnega sveta MIZŠ 10. marca 2022 ni bilo niti predstavljeno. Javno financirana strokovna institucija, ki jo številni učitelji imenujejo »zavod proti šolstvu« (ZRSŠ), je za isto sejo že pripravila predlog sklepov, ki naj bi ta predlog potrdil (2. točka pripravljenih sklepov). ZRSŠ je v svoji »široki in strokovni analizi stanja« najbrž slabo ocenil samo »stališča in trmo« notranjih oporečnikov (včasih so takim rekli notranji sovražniki). Na seji so namreč predstavniki šol precej ostro protestirali in tudi opozorili na nenavadnost hitenja pri tako pomembnem sklepu ter zahtevali vsaj še mnenja maturitetnih komisij. Svoje negativno mnenje do predloga UP je izrazila tudi Skupnost gimnazij. Zadeva je bila odložena. A ne za dolgo. Le nekaj mesecev pozneje je minister Papič pravilnik podpisal.

(Ne)odgovorni so očitno ugotovili, da soglasja stroke niti ne potrebujejo, saj gre »zgolj za uskladitev besedila pravilnika« – kot so pozneje razložili.

Škoda, zaveze nove vlade k strokovnosti, profesionalizaciji in visokim standardom kakovosti na vseh področjih so veliko obljubljale. Žal so v politiki besede prepogosto nekaj povsem drugega kot dejanja. Z novim pravilnikom dolgoročno degradiramo naše javno šolstvo in spodbujamo njegovo privatizacijo. Prek zasebnih izobraževalnih institucij bo seveda lažje izmed po kakovosti zelo različnih učiteljev izbirati primerne in najboljše. In ni težko napovedati, kaj bo ostalo javni šoli.

image_alt
Javno ali zasebno šolstvo?

Skrb za dobre učitelje je najzanesljivejša in najvrednejša investicija v našo prihodnost. Tega ne poudarjajo le učitelji in »pridigarji«, ampak tudi najuspešnejši poslovneži, kot je Lee Iacooca. V svojem znanem izreku navaja, da bi v civilizirani družbi najboljši izmed najboljših bili in želeli biti učitelji, kajti ni večje vrednosti in časti, kot je prenašanje spoznanj civilizacije na mlajše rodove.

Dobri učitelji zaznamujejo človeka in dobri učitelji se lahko razvijejo le iz najboljših mladih in na najboljših institucijah. Dobri učitelji so pravica naših otrok, kar je posredno in neposredno zapisano v številnih tudi pravno zavezujočih dokumentih. Le dobri učitelji namreč zmorejo mlade usmerjati »k popolnemu razvoju osebnosti, nadarjenosti ter umskih in telesnih sposobnosti«, kot je navedeno v prvi alineji 29. člena Konvencije Združenih narodov o pravicah otroka.

Kdo je dober učitelj vedo vsi, ki to hočejo vedeti. Ob njih se mladi radi in veliko naučijo. Ob njih in ob nujnih naporih tudi jočejo, a se ob uspehih, ki sledijo, tudi iskreno veselijo. Mladi so radovedni, a kot človeška bitja tudi zavezani lenobi. Zato potrebujejo učitelje, ki zmorejo akademsko zadostiti njihovo radovednost in človeško izzivati njihovo lenobo. Otroške radovednosti in sodobne želje po udobju se zanimivo dotakne misel Georgea Bernarda Shawa, da bosta dva, od katerih eden ima jabolko in drugi, ki ga nima, potem ko si premoženje »pošteno« razdelita, imela vsak le pol jabolka.

Če pa si podobno razdelita idejo, bo prvi obdržal in drugi dobil vse. A je žal hrepenenje po razumevanju težje uresničiti kot hrepenenje po posedovanju in najbrž prav zato prvo prinaša modrost in drugo vojne. Naloga učiteljev je, da v mladih zasejejo to težko uresničljivo vrednoto razumevanja, ki edina zmore zagotoviti resnični napredek ter dolgoročno blaginjo posameznika in družbe.

Omenjeni pravilnik izhaja iz želje po posedovanju vpliva nad izobraževanjem učiteljev in ne iz želje po razumevanju (mladih). Taki trendi v šolski politiki, ki temeljijo na parcialnih interesih in prisegajo na móto lažje, ceneje, hitreje, ne morejo navdihovati optimizma. Družba, ki ceni znanje in načrtuje lepšo prihodnost, mora vzgajati zadovoljstvo, ki se napaja iz zavzetosti, poglobljenosti in navdiha.

V življenju sem srečal že veliko dobrih učiteljev. Malo pa je državljanov, ki bi javno in glasno zahtevali tisto, kar bi bilo smiselno in skladno s sodobno »napredku in učinkovitosti« zavezano družbo, da bi namreč v šolskem sistemu za svoj davkoplačevalski denar zahtevali več, ne manj.

***

Damjan Kobal, Fakulteta za matematiko in fiziko, Univerza v Ljubljani.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva. 

Preberite še:

Komentarji: