Sorodne pravice: vprašanje življenja ali smrti

Brezplačen dostop do spleta ni ogrožen. Ogrožena je svoboda medijev.
Fotografija: FOTO: AFP
Odpri galerijo
FOTO: AFP

Dragi poslanci v evropskem parlamentu,
napisati sem moral reportažo iz Mosula, nekdanje prestolnice Islamske države v severnem Iraku, in sicer o otrocih, ki se vračajo v šole, ki so jih džihadisti zaprli za tri leta. Razmišljal sem, kako najbolje opisati veselje otrok, ki so se vračali v dolgo prepovedane šolske prostore v razdejanem mestu.

Ko sem pred vrnitvijo v Bagdad sedel v restavraciji skupaj s fotografom, videonovinarjem in voznikom agencije AFP, sem na svojem prenosnem računalniku začel brati članek o evropski debati o sorodnih pravicah in o tem, da jih nameravajo uveljaviti v novinarstvu. Članek je pritegnil mojo pozornost, vendar me ni šokiral.

Potem ko sem pet let potoval po Siriji, ki jo je razdejala vojna in kjer sem nekajkrat komaj ušel smrti zaradi strelov ostrostrelcev ali topovskih izstrelkov, sem še tretjič po ameriški invaziji leta 2003 prispel v Irak. V več kot 40 letih poročanja sem opazoval, kako se število novinarjev na terenu nenehno zmanjšuje, razmere pa so vse nevarnejše. Postali smo tarče, naša poročevalska potovanja stanejo vse več. V vojno ne morem več oditi samo z jopičem, brez posebnih oblačil in z osebno izkaznico v žepu, medtem ko me spremlja fotograf ali videonovinar. Zdaj potrebujemo zaščitni jopič, oklepna vozila, včasih tudi osebne stražarje in zavarovanje. Kdo plačuje stroške? To počnejo mediji in stroški so vse višji.

Toda čeprav so medijske hiše tiste, ki plačujejo za vsebino in pošiljajo novinarje, ki tvegajo svoja življenja, da bi ponudili zanesljive, objektivne, zaupanja vredne in raznovrstne novice, niso medijske hiše tiste, ki imajo od tega dobiček, ampak so to spletne platforme, ki si kar same postrežejo, ne da bi za to plačale en sam cent. Tako kakor da bi mimo prišel tujec in brez sramu utrgal sadove vašega dela. Takšnega dejanja moralno in demokratično ni mogoče upravičiti.

Številni prijatelji so nehali poročati, ker so njihove medijske organizacije nehale delovati ali jih niso več zmogle plačevati. Dokler niso pospravili svojih pisal in fotoaparatov, smo skupaj doživljali grozljiv strah, medtem ko smo se skrivali za zidovi, ki so se zaradi eksplozij tresli tako močno kakor mi zaradi strahu; skupaj smo doživljali nepopisno veselje, ko nam je uspelo in smo svetu lahko povedali »resnico«, ki smo jo videli na lastne oči; skupaj smo doživljali nenavadna srečanja z vojaškimi poveljniki in njihovimi do zob oboroženimi vojaki, ki so se smehljali, medtem ko so se igrali s svojimi pištolami ali noži ter nas opazovali, ko smo intervjuvali njihove voditelje; grenko žalost, ko smo gledali zbegane ujete civiliste in ženske, ki so nespretno varovale svoje otroke, medtem ko so krogle padale po zidovih zatočišča, v katerem so se za kratek čas lahko skrile pred napadalci.

Mediji so dolgo časa trpeli, preden so se odločili ukrepati, ukvarjali pa so se predvsem s posledicami, ne z vzroki. Zaradi pomanjkanja denarja so začeli odpuščati zaposlene, dokler ni stanje postalo skoraj absurdno: časopisi imajo komaj še kakšnega novinarja. Zdaj zahtevajo, da se upošteva njihove pravice, da bodo še naprej lahko poročali in ponujali novice. Zahtevajo, da je treba prihodke od prodaje deliti s tistimi, ki ustvarjajo vsebino, ne glede na to, ali so to mediji ali umetniki. To pomenijo »sorodne pravice«.

Nič več ne moremo požirati laži, ki jih razširjata Google in Facebook, ko trdita, da zaradi direktive o »sorodnih pravicah« ljudje ne bodo več imeli brezplačnega dostopa do spleta. Ne. Dostop do spleta bo še naprej brezplačen, saj spletni velikani, ki zdaj brezplačno uporabljajo medijsko vsebino, lahko povrnejo stroške medijem, ne da bi za to od uporabnikov zahtevali plačilo. Težko? Nemogoče? Nikakor ne. Facebook je leta 2017 zaslužil 16 milijard dolarjev, Google je imel 12,7 milijarde dolarjev dobička. Kratko malo morajo plačevati svoje dolgove. Tako bodo mediji preživeli, spletni velikani pa bodo pomagali raznovrstnemu in svobodnemu novinarstvu, o katerem trdijo, da ga podpirajo.

Prepričan sem, da poslanci v evropskem parlamentu, ki jih je zavedlo lažnivo lobiranje, zdaj razumejo, da brezplačen dostop do spleta ni ogrožen. Ogrožena je svoboda medijev, kajti ko bo časopisom zmanjkalo novinarjev, bo izginila tudi tista svoboda, ki jo podpirajo poslanci vseh političnih prepričanj.

Neštetokrat sem srečal ljudi, ki so jim onemogočili gibanje, jih osamili in so bili zato nemočni ter so zahtevali samo nekaj: »Povej ljudem, kar si videl. Tako imamo še nekaj možnosti, da nas bodo rešili.« Ali naj jim odgovorim tole: »Ne, ne upajte preveč. Mi smo zadnji preostali novinarji. Kmalu jih ne bo več, ker izginjamo zaradi pomanjkanja denarja.«

Ne pozabite, da Facebook in Google ne zaposlujeta novinarjev in ne ustvarjata medijskih vsebin. Denar služita z reklamami in povezavami do vsebin, ki jih ustvarjajo novinarji. Vsak dan novinarji raziskujejo vsa področja življenja, da nato o tem obveščajo svoje sodržavljane. Vsako leto nagrajujejo najpogumnejše, najbolj neustrašne in najbolj nadarjene novinarje. Ne smemo dopustiti, da bi zaradi takšne kraje prihodkov, ki upravičeno pripadajo medijem, nekega dne doživeli dan brez nagrad, ker bi primanjkovalo kandidatov, ki bi imeli na voljo dovolj sredstev, da bi lahko poročali o dogajanju na terenu.

Čas je, da ukrepamo. Evropski parlament mora množično glasovati za »sorodne pravice«, da bo preživela demokracija in eden od njenih najbolj občudovanja vrednih simbolov: novinarstvo.

***

Sammy Ketz je novinar in vodja dopisništva AFP v Bagdadu

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Komentarji: