Zavajajoče leto 2022
Prelomi in križišča. Pregledi za nazaj so vedno nekakšno pospravljanje, češ da bomo stvari za nazaj pospravili v predal in neobremenjeni obrnili novi list. Vendar veliko stvari, predvsem za nazaj ni vedno mogoče pospraviti. Nekako se nam izmuznejo iz predala in nam prej ali slej spet potrkajo na vrata. Še danes zveni tista o prihodnjih štirinajstih dneh, ki bodo ključni. Mislim, da še danes ni nikogar, ki ne bi bil pripravljen stisniti prihodnjih ključnih štirinajstih dni. Vendar se je Potemkinova zelena dolina začela razkrajati kot piškot v vroči skodelici kave. Še bolj takrat, ko so nekateri dojeli, da jim nekdo namaka svoj piškot v njihovo skodelico kave. Narod je sicer naiven, vendar ima naivnost v nasprotju z neumnostjo tudi svoje meje. Velja tista, da lahko počneš, kar želiš, vendar ne boš mogel tako dolgo, kot bi sam želel. Vzporedni svetovi se prej ali slej približajo resničnosti.
Medtem ko se je neuvrščena »Juga« ukvarjala z zadnjo epidemijo črnih koz na evropskih tleh, se je v Nemčiji kuhalo nekaj popolnoma drugega. Tam se je menjavala generacija, tista, ki je doživela leto oseminšestdeset in se ni mogla sprijazniti z razslojevanjem družbe. Posebno pozornost so vzbujali posamezniki, ki so bili aktivno udeleženi v nacistični Nemčiji in so po nekaj letih spet prihajali na vodstvene položaje v družbi. To je spominjalo na tisto Nemčijo, ki ji je uspelo na oblast pripeljati nacizem, in vse je spominjalo, da politika v povezavi s kapitalom ponovno predstavlja kasto, ki se bolj in bolj odtujuje od ljudstva. Poglabljanje socialnega razkoraka in neodzivnost politike na opozorila, signale, ki so prihajali iz realnega dela družbe, sta bila voda na mlin vse večjemu številu prebivalstva, ki je bilo pripravljeno za svoje ideale iti tudi do konca. Pri tem so imeli podporo številnih mladih, ki nikakor niso želeli, da se ponovi Nemčija tridesetih let, ko je oblast izdala ljudstvo in jim prilepila črni madež za nekaj naslednjih generacij.
In je počilo. Počilo je maja. Majska ofenziva s šestimi bombnimi napadi, tudi na stavbo konservativne medijske hiše Axel Springer, sedež V. korpusa ameriške vojske v Nemčiji in sedež enot Nata v Nemčiji, je bila opozorilo oziroma najradikalnejši podvig skupine Rote Armee Fraktion, bolje znane kot skupine Baader-Meinhof. Radikalna levičarska gibanja so z najradikalnejšo metodo opozorila, da nekateri, ki so imeli krvave roke v drugi vojni, preprosto ne morejo biti del novega establišmenta. Številna študentska gibanja so protestirala in nadaljevala se je ideja nove družbe, ki se je začela leta 1968. Leto 1972 je bilo leto epidemije, leto 1972 je bilo volilno leto, volili sta Amerika in Nemčija, leto 1972 je bilo olimpijsko leto in leto 1972 je bilo leto protestov.
Rezultat majskih ofenziv je bilo nekaj priprtih voditeljev radikalnih levičarskih gibanj, vendar je bil odpor ljudstva na takšni ravni, da ga z nekaj priprtimi, čeprav so to voditelji, ni bilo mogoče ustaviti. Če ne prej, je nemška politika in lahko bi rekli celotna svetovna politika stvar vzela zelo resno, ko so pripadniki gibanja črni september z zakulisno podporo RAF na olimpijskih igrah v Münchnu istega leta 1972 ugrabili in ubili enajst izraelskih olimpijcev. Kljub nekaterim izkušnjam s protesti in kriznimi razmerami je v tem primeru postala očitna nesposobnost države za spopadanje z najtežjimi situacijami. Nekaj strateških političnih in veliko taktičnih policijskih napak pri reševanju krize na olimpijskih igrah v Münchnu je prevedlo do največjega madeža v zgodovini olimpizma. Mnogim, ki so si do takrat zatiskali oči, je postalo jasno, da je v družbi treba tudi na sistemski ravni nekaj spremeniti, če se želi zagotoviti koeksistenca različnih pogledov. Po domače je treba nekoliko dvigniti nogo s pedala in pot bo za vse lažja.
Kot smo ugotovili pozneje in je potrdil njihov glavni obveščevalni »think tank« Marcus Wolf, je vzhodnim Nemcem oziroma Stasiju prav v tem času že uspelo vključiti svojega agenta v kabinet Willyja Brandta, postal je njegov osebni referent. Brandt je svoj drugi mandat potrdil leta 1972 in bil prisiljen odstopiti, ko je afera Guillaume leta 1974 prišla v javnost. Tudi najpomembnejša politična sila ZDA je bila usmerjena v domačo hosto, saj je bilo leto 1972 v ZDA volilno leto. Ko se je zgodil vlom v prostore demokratske stranke v poslovnem kompleksu Watergate, sta novinarja Bob Woodward in Carl Bernstein začutila, da zgodba ni samo še eden od vlomov. Raziskovalno novinarstvo je v tej aferi doseglo enega svojih zgodovinskih vrhuncev, saj je odkrilo zakulisne igre, ki jih establišment želi prikriti pred javnostjo., Neznani vir informacij, ki so ga imenovali Globoko grlo, je bil dolga leta neznan. Sumov, kdo je to bil, je bilo veliko, dokler ni nekdanji namestnik direktorja FBI Mark Felt šele leta 2005 sam potrdil, da je prav on tisti, ki je novinarjema dajal informacije oziroma potrjeval njune domneve in odkritja pri svojem raziskovanju afere.
Tako kot Brandt je tudi Richard Nixon leta 1972 na volitvah potrdil svoj mandat in leta 1974 zaradi afere odstopil. Leto 1972 je bilo leto epidemije, leto 1972 je bilo leto protestov in želje po spremembi družbe, leto 1972 je bilo leto delovanja iz ozadja, leto 1972 je bilo olimpijsko leto, leto 1972 je bilo volilno leto. Vzroki za dogodke leta 1972 tičijo v letih prej, vendar smo dogodke leta 1972 razumeli šele leta po tem.
Leto 2022 je volilno leto, leto 2022 je olimpijsko leto, leto 2022 je leto protestov in želje po spremembi družbe in leto 2022 je leto, ko vzhod in zahod delujeta v ozadju. Vzroke za dogodke v letu 2022 lahko iščete v letih, ki so minila, vendar boste dogodke, ki se bodo zgodili v letu 2022 razumeli šele čez nekaj let. Dobrodošli v zavajajočem letu 2022.
***
Matej Fišer, fotograf in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
