Z delavsko zadrugo do večje odpornosti v krizi

Pred dobrim mesecem je vlada v javno razpravo posredovala zakon o lastniški zadrugi zaposlenih, ki naj bi sistemsko uredil vključevanje delavcev v lastništvo podjetij. Po navedbah vlade je cilj zakona povečanje motivacije zaposlenih prek vključitve v lastništvo, zakon pa naj bi predstavljal tudi pomembno orodje za reševanje vprašanj lastniškega nasledstva.

Analize lastništva v slovenskih podjetjih namreč kažejo, da velik del zasebnih lastnikov nima rešenega vprašanja nasledstva ob upokojitvi, in predlagani zakon naj bi omogočal lažji prehod lastništva tudi v roke zaposlenih.

Osnovni princip prenosa lastništva na zaposlene po tem zakonu je, da bi zaposleni pridobili lastništvo v družbi z minimalnim vložkom lastnih sredstev v zadrugo (posameznik največ 300 evrov). Kupnino za nakup družbe bi zadruga namreč poravnala z najemom posojila ali z obročnim plačevanjem, posojilo ali obroki pa bi se vračali z bodočimi dobički oziroma ustvarjenimi finančnimi presežki družbe.

Za izvedbo nakupa bi ustanovili posebno pravno obliko zadruge zaposlenih, kot jo opredeljuje predlagani zakon, in kupljeno družbo prek nje upravljali. Iz lastništva bi prejemali tudi dividende, ob odhodu iz podjetja pa bi prejeli še plačilo lastniškega deleža, ker jim članstvo v zadrugi preneha. Tudi vsa navedena izplačila bi izvedli iz finančnih presežkov družbe.

Predlagatelji zakona izpostavljajo prednosti, če lastništvo prevzamejo zaposleni. Takšna oblika lastništva naj bi povečevala konkurenčnost podjetij, pripadnost zaposlenih, krizno odpornost družb, ima pa tudi številne pozitivne družbene učinke, na primer zmanjšuje ekonomsko neenakost. Predlog sledi podobnim rešitvam v Veliki Britaniji in ZDA, ki so se izkazale za uspešne, čeprav konkretnih primerov iz teh držav, kako rešujejo potencialne dileme modela delavskega lastništva, niso predstavili.

Predlog podpirajo tako zaposleni kot delodajalci

Kot smo lahko brali v dokumentih, posredovanih v javno razpravo, predlog podpirajo tako zaposleni kot delodajalci. Glede zaposlenih seveda ni dilem. Če bodo zaposleni prek tega modela lahko brez lastnega vložka postali lastniki družbe, jo upravljali in prejemali dividende, ob odhodu iz družbe pa dobili še izplačan lastniški delež, bi se bilo temu nespametno odrekati. Ankete kažejo, da so prehodu v lastništvo zaposlenih v velikem številu naklonjeni tudi dosedanji lastniki, ki nimajo naslednikov. Ti praviloma želijo, da podjetje nadaljuje utrjeno pot. Najbolj zadovoljni so, če se to zgodi v okviru lastništva zaposlenih, s katerimi jih povezuje skupno delo v preteklosti.

Glede na namene zakona je razumljiva tudi širša družbena podpora. Ob nedvomno družbeni sprejemljivosti zakona pa je vseeno zanimivo, da posebnega odziva nanj ni. Po nekaj pozitivnih medijskih povzetkih vladnega predloga v času predstavitve predloga pozneje nismo zasledili nobenih komentarjev, prav tako ne podpore na izražene zadržke do zakonskih rešitev. Zanimivo bo videti rezultate javne razprave ob tako majhnem zanimanju. Glede na to bi v nadaljevanju predstavili nekaj dodatnih ocen o izvedljivosti takšnega prenosa lastništva podjetij na zaposlene. Vemo namreč, da se težave takšnih predlogov vedno skrivajo v podrobnostih.

Poglejmo torej ključne točke, kako so si avtorji zakona zamislili prenos lastništva družbe v roke vsakokratnih zaposlenih prek lastniške zadruge delavcev. Po predlogu zakona mora najmanj 75 odstotkov vseh zaposlenih v ta namen ustanovljeno zadrugo vložiti po največ 300 evrov. Nato pa se vodstvo zadruge dogovori z dotedanjimi lastniki družbe, ki se prevzema (matična družba), o odkupu lastniških deležev. Možen je seveda odkup dela lastništva ali celotni lastniški delež, ta pa s takojšnim plačilom ali plačilom na obroke.

Zadruga za nakup seveda potrebuje finančna sredstva, in kot zagotavljajo predlagatelji zakona, so pri financiranju nakupa, pri zagotovitvi posojila, pripravljene sodelovati Evropska investicijska banka, SID banka in tudi poslovne banke. Obroki za najeti kredit ali obročna plačila kupnine bi zadruga poravnavala s prispevkom družbe, torej z denarjem, ki bi ji ga matična družba zagotavljala iz prostih denarnih sredstev.

Predvideno torej je, da družba, ki jo prevzemajo delavci, to plača sama iz prihodnjih presežnih denarnih tokov. Vemo, da dobro delujoča družba z ustvarjenim rezultatom pokriva pretekle obveznosti, namenja sredstva za razvoj in rast podjetja, morebitne presežke pa lahko izplačuje lastnikom kot dividende. Če podjetje prevzamejo zaposleni, bi poleg teh odlivov sredstva namenjali tudi za poplačilo obveznosti, ki jih ima zadruga za nakup družbe.

V primeru res uspešnega poslovanja lahko družba del finančnih presežkov nameni tudi za tovrstna izplačila, a v večini družb prosti denarni tok namenjajo predvsem za razvoj ali vračila kreditov, ostanki niso veliki. Domel kot eno največjih podjetij v Sloveniji v lasti zaposlenih je v zadnjih letih, na primer, res ustvaril 160 milijonov evrov denarnih tokov, a za investicije je v tem času namenil 163 milijonov evrov, zato za morebitne nakupe lastniških deležev veliko možnosti ne bi imeli.

Plačilo prispevka družbe zadrugi za poravnavo kupnine je torej odvisno od uspešnosti poslovanja ter tudi razvojnih načrtov in družba se težko obveže, da bo v petih ali desetih letih zagotovila ta dodatni presežni denar. Ob takšnih pogojih je negotov položaj posojilodajalcev, če ne dobijo jamstva za vračilo posojenega denarja ob nakupu družbe. Delavci seveda ne bodo garantirali za posojilo, družba pa praviloma prav tako ne sme prevzeti tako velikih dodatnih obveznosti.

Tudi prodajalci deležev se bodo težko strinjali, da bodo dobili kupnino v obrokih – a le če bo denar. Dobijo deleže vrnjene? Vsaj zasebne banke praviloma ne morejo odobravati posojil brez ustreznega zavarovanja, po načrtih iz predloga zakona pa vse temelji samo na prihodnji uspešnosti družbe.

Zakon sicer želi dodatno spodbuditi takšne odkupe, zato izplačila zadrugi za poravnavo obveznosti iz nakupa družbe obravnava kot strošek dela, torej davčno priznan strošek (izplačilo dividend je sicer davčno obremenjeno). Za kupce je to pozitivno, a takšno izplačilo potem pomeni tudi višje stroške in posledično slabši poslovni rezultat, kar družbo dodatno omejuje pri njenem razvoju.

Vsa ta dejstva predstavljajo pomembno omejitev v procesu, ko zaposleni prevzamejo lastništva družb. Zaradi tega je seveda možen tudi odkup manjšega deleža lastništva, kar znižuje potrebo po finančnih sredstvih, a tveganja za posojilodajalce so še vedno enaka. Nerešeno je tudi vprašanje posledic, če zaradi slabšega poslovanja družba ne bi mogla zagotavljati zadosti prispevkov zadrugi za vračilo posojil. Bi v tem primeru posojilodajalci sami prevzeli lastniške deleže?

Takšen scenarij lahko vodi tudi v načrtno financiranje nakupa z namenom, da družbo prevzamejo. Ob nakupu manjšega lastniškega deleža v korist zaposlenim pa bodo ostali delničarji najbrž imeli zadržke do plačevanja prispevka za odplačilo posojil v breme družbe, saj se s tem znižuje vrednost njihovih deležev.

Nakup družbe v celoti v breme družbe same prinaša torej veliko omejitev in težav pri realizaciji. A denimo da bi družba uspešno poslovala in iz tekočega denarnega toka zagotavljala prispevek za odplačilo najetega posojila. Ker mora po zakonu zadruga najprej poravnati vse obveznosti iz posojil, bo na začetku težko ostalo še kaj denarja za izplačilo dividend zaposlenim delničarjem ter za izplačila zaposlenim od odhodu iz družbe.

Zaposleni, lastniki zadruge in posledično lastniki družbe bodo imeli v prvih letih po ustanovitvi zadruge torej predvsem lastniška upravičenja, opaznih finančnih koristi pa najbrž ne. Lahko se bodo predstavljali kot lastniki družbe in odločali na skupščini, ustvarjena sredstva z dobrim poslovanjem pa bodo namenjali večinoma za odplačevanje nakupa družbe.

V praksi seveda vemo, da to zaposlenim ne prinaša pretiranega zadovoljstva, posebno če bodo morali biti previdni tudi pri izplačilu plač, če bodo hoteli vrniti najeto posojilo zadruge. Kljub nedvomno večji motivaciji zaposlenih, ki bodo delali v svojem podjetju, bo ustvarjanje rezultatov za solidne plače, poravnavanje obveznosti iz nakupa družbe, dodatno pa še za izplačilo dividend in izplačila ob odhodu zaposlenih iz družbe, velik izziv – verjetno kar težko izvedljiv.

Ob tem se moramo tudi zavedati, da se zaposleni praviloma ne ukvarjajo z »upravljanjem« in da bodo celoten proces verjetno vodili za ta namen angažirani (plačani) strokovnjaki. In ti ne smejo biti iz poslovodstva matične družbe, kar pravzaprav pomeni oblikovanje še ene vodstvene strukture, ki bo v imenu zaposlenih nastopala v vlogi lastnika nasproti vodstvu družbe. To je še en vidik, ki tudi lahko vodi v konflikte.

A denimo, da bo nakup uspešen in bo družba z dobrim poslovanjem zagotovila sredstva za poplačilo kupnine. Prispevek, ki ga bo zadrugi zagotavljala družba, bodo zaposleni, vključeni v zadrugo, lahko izplačevali kot dividende ter kot izplačilo lastniških deležev zaposlenim, ki so družbo zapustili. Zakon prepušča, da se v zadrugi sami dogovorijo, koliko prostih sredstev bo namenjenih za dividende vsem vključenim zaposlenim, kolikšen del pa bo namenjen odhajajočim zaposlenim.

Vsem, ki družbo zapustijo, namreč preneha status člana zadruge, pridobijo pa pravico do izplačila lastniškega deleža. Struktura in dinamika izplačil seveda pomembno vplivata na finančni položaj sedanjih in bivših zaposlenih, kar kljub vnaprej določenim pravilom lahko povzroči notranje spore.

Zaposleni svojega lastniškega deleža ne morejo prodati v času zaposlitve, ko pa družbo zapustijo, dobijo delež izplačan. Koliko in v kakšni dinamiki, je odvisno od notranjih pravil in še bolj od uspešnosti družbe. V vsakem primeru izplačevanje lastniških deležev zaposlenim od odhodu iz družbe pomeni neko dodatno nagrado, kar ima lahko tudi negativne učinke.

Do nje bodo odhajajoči upravičeni brez vplačila kakega vložka v družbo, višina izplačila pa bo odvisna od finančnega položaja družbe ter tudi od števila odhodov. Spremenjene razmere lahko vodijo do zelo različnih višin izplačil. Poslovanje družbe se lahko precej poslabša, družba mora, na primer, racionalizirati število zaposlenih in takrat odhajajoči težko pričakujejo izplačila – v nasprotju s tistimi, ki so morda lahko odšli dve ali tri leta prej, z visokimi izplačili v dobrih letih.

Potek transformacije na konkretnem primeru

Navedeno razmišljanje in ocene seveda lahko razumemo kot nasprotovanje zakonu o lastništvu delavcev, kar vsekakor ni namen. A glede na to, da pri predlogu zakona spremljamo samo promocijske vladne članke, je vseeno treba opozoriti na dileme, ki jih prinašajo predlagane rešitve. Predlog sicer spremljajo navedbe, kako v zakonu povzemajo pozitivne učinke podobne zakonodaje v nekaterih drugih državah, vendar podrobnejših praktičnih rešitev ni na voljo.

Predlagatelji bi mogoče morali na nekaj konkretnih primerih slovenskih podjetij predstaviti, kako naj bi potekal celoten proces transformacije lastništva: od nakupa deleža, financiranja, načina odplačevanja posojil ter poznejših delitev ustvarjenega rezultata. Seveda v pozitivnih in tudi negativnih scenarijih. Vemo, da je poslovno okolje nepredvidljivo in da morata zakon ali izvedba predvideti tudi razplet, če se poslabšajo pogoji poslovanja družbe. Vsekakor bi predlog zakona morali spremljati tudi izračuni in pojasnila, da ne bi sprejemali zakona, ki ima dober namen, a je v praksi težko izvedljiv.

Ob promocijskih predstavitvah bi morali najbrž tudi odkrito povedati, da zakon predstavlja okvire, kako bi posamezna družba lahko prešla v roke zaposlenih, pri čemer naj bi vsa potrebna sredstva za prevzem družbe ter tudi poznejše izplačilo lastniških deležev odhajajočim zaposlenim zagotovila družba sama iz prihodnjih denarnih tokov.

Pri tem pa zaposleni ne bi finančno vlagali, prav tako ne bi prevzeli nobenih garancij za izvedbo celotnega procesa. Načeloma sicer vsi kupci podjetij kupnino dolgoročno poravnajo iz bodočih dobičkov, a za potencialno negativni razplet praviloma zastavijo svoje premoženje. V tem primeru pa scenarij za negativni razvoj dogodkov ni predviden.

***

Bine Kordež, ekonomist. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.