O uporabni vrednosti tankov in vojašnic pa nič

V zadnjih tednih je verjetno najbolj aktualna tema varnost države in vlaganja v obrambo. Kot običajno, se tudi pri tej temi ljudje polarizirajo, čeprav večina ne podpira povečanja obrambnih izdatkov nad dva odstotka BDP. Po zadnji objavljeni anketi reprezentativnega vzorca povečanje izdatkov na tri odstotke BDP podpira le desetina vprašanih, pet odstotkov BDP, kot je bilo sprejeto na zadnjem vrhu Nata, pa le pet odstotkov anketirancev.

Podpora povečanju izdatkov je torej dokaj šibka, čeprav nas obrambni strokovnjaki, pa tudi politika, redno prepričujejo, da je varnost na prvem mestu. Navajajo, da moramo evropske zaveznice v zaostrenih varnostih razmerah krepiti lastne obrambne sposobnosti in odpornost. To naj bi menda dosegli z obrambnimi izdatki v višini pet odstotkov BDP, kar za Slovenijo danes pomeni kake 3,5 milijarde evrov. Za občutek, kaj pomenijo te številke, navedimo, da smo lani za vse pokojnine namenili 6,7 milijarde, za zdravstvo iz javnih sredstev pa 5,3 milijarde evrov.

Na proračunu bo stala ali padla koalicija

Pri spremljanju razprave in medijskih poročil o obrambnih izdatkih je morda najbolj sporno to, da je fokus vseh dogajanj samo na odstotku BDP, ki naj bi ga namenjali za obrambne namene. Nismo prebrali nobene širše analize, za kakšne namene naj bi ta denar porabili, in še manj, kako naj bi s tem denarjem oblikovali učinkovito obrambno strukturo – vojsko v Natovih zaveznicah. Danes vemo, da ameriški, ruski ali kitajski predsednik da ukaz in napoti denimo 10.000 ali tudi 50.000 vojakov na krizno območje. Kako bo takšno operativno poveljevanje potekalo v »vojski EU«? Kako bo denimo španski poveljnik skupnih oboroženih sil lahko odredil, da mora vpoklicati 1000 vojakov iz Slovenije ali 10.000 iz Francije? Torej kako bomo na podlagi porabe tega denarja zgradili učinkovito obrambno sposobnost za vse članice.

Nobene vsaj okvirne analize in projekcije, zakaj ravno pet odstotkov, zakaj ne štiri ali šest odstotkov. Nakup orožja, če zagotoviš denar, je še najlažja naloga. Glede na potek dogodkov je sprejetje tega odstotka dejansko posledica odločitve ameriškega predsednika Donalda Trumpa, kar samo potrjuje, da je »vladar zahodnega sveta«, evropski voditelji pa lakaji. Ker živimo v demokratičnih državah, se tem odločitvam lahko sicer celo javno nasprotuje, a politika, mediji in samocenzura vseeno vodijo v to smer. Gre pač za višje cilje, za obstoj nacije in države, in potem takšnih vprašanj ni primerno postavljati – čeprav, hvala bogu, še vedno ni prepovedano.

Bine Kordež. FOTO: Uroš Hočevar/delo

Za obrambo naj bi torej članice Nata do leta 2035 namenile pet odstotkov BDP, od tega 3,5 odstotka za osnovne obrambne potrebe ter 1,5 odstotka BDP za infrastrukturo, zagotavljanje civilne pripravljenosti, krepitev obrambne industrije in vseh drugih namenov širše varnostne narave. S takšnimi vlaganji »počnemo tisto, zaradi česar je bil Nato ustanovljen – odvračati in braniti«, kot pravi generalni sekretar Nata Mark Rutte. Pred kom? Z Nemci ali Američani smo tako v zavezništvu, Izrael najbrž tudi ni potencialna nevarnost, Kitajci ali Severni Korejci so predaleč, Indijci ali Egipčani vsekakor ne predstavljajo grožnje ... Ostanejo torej samo še Rusi in zaradi menda agresorskih namenov samo te države bomo zdaj v Evropi namenili na tisoče milijard evrov za orožje. Milijarde za orožje, ki bo neuporabljeno stalo v skladiščih in hangarjih ter za stotisoče vojakov v bojni pripravljenosti za vsak primer. Namen obrambnih vlaganj je pač (in upajmo, da tudi bo) predvsem odvračalni. Tako postavljena vprašanja vseeno odpirajo dileme, na katere ni odgovorov. Beremo lahko samo vznesene izjave Rutteja in drugih voditeljev, kako bomo s porabo teh enormnih zneskov zdaj varni.

S takšnimi vlaganji »počnemo tisto, zaradi česar je bil Nato ustanovljen – odvračati in braniti«, kot pravi generalni sekretar Nata Mark Rutte. FOTO: Yves Herman/Reuters

Mogoče ni odveč še ta številka. Bruto domači proizvod vseh zaveznic Nata znaša okoli 54.000 milijard dolarjev, pet odstotkov bi pomenilo 2700 milijard letno za obrambo. Celotni BDP Rusije, menda največje nevarnosti, pa letno znaša 2400 milijard. Je kdo te številke sploh dal na mizo pri odločanju?

Glede višine izdatkov so torej izjave in navedbe odgovornih voditeljev zelo jasne in določne. Temu so se zavezale vse članice. Javno je o višini izdatkov izrazila zadržke samo Španija, ki meni, da bi dosegla Natov cilj že s porabo 2,1 odstotka BDP za obrambo. Toda takšno soliranje je Trump izrecno zavrnil in zagrozil, da bo to upošteval pri trgovinskem sporazumu s Španijo, ko »bodo plačali dvojno«.

Kje je v tej zgodbi Slovenija? Premier je izjavil, da bomo še letos zvišali izdatke za varnost in obrambo na dva odstotka BDP, do leta 2030 pa na tri odstotke. Takšen obseg izdatkov naj bi izpolnil vsa pričakovanja zavezništva, smo prebrali. Navedene izjave in objavljeni sklepi vrha Nata niso ravno v sozvočju. Mogoče pristopamo k zadevi na način kot pred desetimi leti, ko smo se obvezali, da bomo za obrambo namenjali dva odstotka BDP. Ne glede na te zaveze smo za obrambo še do lani namenjali največ 1,2 odstotka BDP. Vsako leto smo sicer doživeli nekaj kritik, a življenje je teklo naprej. Verjetno je to pravzaprav boljša taktika kot odkrito nasprotovanje, posebno če gre za tako majhno državo, kot je Slovenija. Tega politika seveda ne sme javno izjavljati, a dogajanje bi lahko tako razumeli. S tem sicer ne bomo preveč kredibilni, a izdatki države bodo nižji.

Kreativno računovodstvo

V tem kontekstu je zanimivo razmišljanje naše izvršilne oblasti o vključevanju tudi druge državne porabe med obrambne izdatke. To naj bi sledilo usmeritvam širše varnosti in družbene odpornosti. Načeloma res drži, da varnosti in odpornosti države služijo tudi infrastrukturni objekti, ceste, železniško omrežje, mostovi, daljnovodi, tudi bolnišnice, mogoče celo zapori in sodne stavbe. Širše ko gledamo, več naložb države bi lahko vključili v takšno širšo opredelitev varnosti. Ministrica Alenka Bratušek je na primer predlagala, da bi med širše obrambne izdatke vključili 30 odstotkov vrednosti naložb državne infrastrukture. Zakaj pravzaprav točno 30 odstotkov? Na papirju bi lahko upravičili 50 ali 70 odstotkov tovrstnih naložb. Težko je oceniti, kako bodo takšne ideje in predloge razumeli v vodstvu Nata, a takšno, recimo kreativno računovodstvo, odpira nekaj dilem.

Osnovni in širši obrambni izdatki. FOTO: Delo

Če namreč sledimo tej logiki, da pomemben del naložb države predstavlja vlaganja v širše razumljeno varnost, smo že do zdaj za širše razumljeno obrambo namenjali bistveno več od omenjenih uradnih 1,2 odstotka obrambnih izdatkov v zadnjih letih. Na grafiki Osnovni in širši obrambni izdatki je z modro črto predstavljen odstotek proračuna za obrambo, kot ga spremlja uradna statistika, in ta se je nekdaj gibal okoli 1,4 odstotka BDP, nato se je vrtel okoli odstotka in lani prišel na 1,35 odstotka BDP. Če bi k temu prišteli na primer polovico državnih investicij v teh letih (rdeča črta), so se »širši obrambni izdatki« gibali kar med dvema in tremi odstotki BDP. Skoraj toliko kot ZDA in več, kot so znašale zaveze do Nata! Če danes gledamo varnost v širšem smislu, to velja tudi za preteklost.

Glede na navedeno je vsekakor upravičen dvom o novih »metodologijah« merjenja obrambnih izdatkov samo z namenom, da bi izpolnili neki formalni cilj. Če so s tem mišljene dodatne naložbe poleg dosedanjih, bi bilo mogoče to še sprejemljivo. Vendar podrobnejših pojasnil nismo zasledili, izjava ministrice Bratušek, kako bi mednje všteli 30 odstotkov stroškov izvajanja obstoječih infrastrukturnih objektov, pa kaže, da naj bi preprosto del naložb, ki jih država izvaja, zdaj imeli za obrambne izdatke.

Povečanje obrambnih izdatkov ob sočasnem krčenju izdatkov na primer za socialo bi, razumljivo, ljudje težko podprli. Zato so vsaj nekateri državni voditelji pri teh izjavah previdni in ne nastopajo kot Rutte ali, kot je nedavno izrecno izpostavil nemški zunanji minister, da bodo ljudje zaradi teh potreb pač »morali zategniti pas«. Kljub opletanju z malo manj določnimi izjavami je treba povedati, da povečanje obrambnih izdatkov lahko pomeni samo zmanjšanje drugih državnih izdatkov ob enakem fiskalnem okviru. Možno je sicer tudi konstantno povečevanje zadolžitve države, ki ima razumljivo omejitve in se na koncu pokaže v krčenju drugih izdatkov. To so pretežno plače, pokojnine, razvojni načrti in podobno. Kako višji obrambni izdatki ne bodo povzročili zmanjšanja drugih današnjih izdatkov države ali kako nam zdaj EU dovoljuje višji dolg za obrambne izdatke, je enostavno zavajanje.

Poskušali smo okvirno oceniti, kako bi zvišanje obrambnih izdatkov vplivalo na finančni položaj države v naslednjih desetih, dvajsetih letih. Seveda ne vemo, kakšna bodo gospodarska gibanja v naslednjih desetletjih, a zanimalo nas je, kako bi povečanje teh izdatkov spremenilo finančno sliko države, če teh povečanj ne bi bilo. Predpostavili smo, da bi BDP Slovenije tudi v naslednjih letih rasel po približno dvoodstotni realni stopnji kot do zdaj, da bi imeli konstantno 0,5 odstotka primarnega proračunskega primanjkljaja, z obrestmi danes okoli dva odstotka BDP skupnega primanjkljaja ter da se bo obrestna mera na državni dolg postopno zvišala z današnjih dveh na tri odstotke letno. Letna inflacija naj bi bila dva odstotka. To so dokaj realne in dosegljive predpostavke ob normalnih razmerah v svetu. Podobno kot smo pravzaprav dosegali zadnjih 20, 30 let.

Projekcije gospodarskih gibanj Slovenije. FOTO: Delo

Kakšen bi bil ob takšnih gibanjih BDP Slovenije po cenah leta 2024 in kakšen javni dolg čez deset in dvajset let, je prikazano v tabeli. BDP bi bil ob navedenih predpostavkah leta 2035 realno 24 odstotkov višji, višji bi bil tudi dolg, a realno glede na BDP nižji. Z današnjih 67 odstotkov BDP bi upadel na 62 odstotkov. Leta 2045 bi bile številke višje, a primerjalno s podobnimi trendi. S takšnimi gibanji bi seveda presegli današnje povprečje EU na prebivalca, a vmes bodo rasle tudi druge države in za povprečjem bomo še vedno zaostajali, čeprav (vsaj upamo) manj.

Nato je v tabeli še različica, da bi v tem obdobju ves čas namenjali dva odstotka BDP več za obrambo kot danes, in sicer ob tem, da ne bi krčili drugih izdatkov države. To bi se seveda pokazalo v vse višji zadolžitvi države in rezultati kažejo močno poslabšan finančni položaj države. Takšna zadolžitev države vemo, da je posebno za manjše države zelo kritična, dvignila bi se tudi cena zadolževanja države, če ne kaj hujšega. To bi seveda zahtevalo prilagajanje drugih izdatkov ter nedvomno poslabšalo življenjski standard prebivalstva.

Osnovna različica rasti dolga in povečane za dodatne obrambne izdatke. FOTO: Delo 

Seveda imamo lahko hitro pripombe, da so to dolgoročne številčne projekcije, medtem ko imajo dejanska gibanja svojo pot. A namen je bil samo predstaviti, kako velik vpliv imata samo dva dodatna odstotka BDP na dolgi rok. Tudi ob drugačnih predpostavkah siceršnje gospodarske rasti države bi bila odstopanja podobna. Drži pa, da je pri tem pomembna predpostavka, da bi ta dodatna dva odstotka porabili predvsem za nakupe orožja v tujini. Hiter argument proti tem izračunom bi bil, da moramo upoštevati tudi domačo proizvodnjo orožja ter domačo porabo blaga in stroškov zaposlenih za obrambne potrebe, kar bi vzporedno povečevalo BDP in s tem izboljšalo finančno sliko.

Zanemarjanje ekonomskih zakonitosti

Pri teh predpostavkah se srečamo z ekonomskimi zakonitostmi, ki so v teh upravičevanjih učinkov oborožitvene in obrambne industrije zanemarjene. Drži, da bi dodatno zaposleni v oboroženih silah ustvarjali tudi dodaten BDP (njihove plače), da bi proizvodnja orožja in drugih obrambnih izdatkov povečevala BDP in ustvarjala gospodarsko rast. To posebej izpostavljajo Nemci, ki že vidijo priložnosti v močni rasti tega gospodarskega sektorja in delnice njihovega orožarskega podjetja Rheinmetall so poletele v nebo. Na žalost pri tem pozabljamo, da bodo v tej industriji (ali vojašnicah) dodano vrednost (BDP) ustvarjali ljudje, ki danes delajo nekaj drugega.

Vemo, da imamo povsod po Evropi polno zaposlenost in ti ljudje danes izdelujejo avtomobile ali gradijo stanovanja, torej dobrine, ki na drugi strani izboljšujejo kakovost življenja prebivalstva, delajo uporabne stvari za domačo porabo ali izvoz. Pozabljamo, da ti ljudje potem tega ne bodo več delali, da se bodo raje zaposlili v najbrž bolje plačani orožarski industriji. Ta bo res prinesla dodaten BDP, a na drugih področjih se bo BDP zmanjšal in večjega dodatnega učinka na skupno gospodarsko rast na koncu ne bo. Multiplikativni učinek orožarske industrije je res lahko velik, zaslužki pri tem še večji, a izgubili se bodo v zmanjšanju druge proizvodnje ali storitev. Poenostavljeno: gradbeni delavci lahko gradijo vojašnico, ki jo država dobro plača in poveča BDP. A danes ti zaposleni gradijo stanovanja, ki tudi povečujejo BDP in imajo za razliko od vojašnice še uporabno vrednost. Enako velja za tank ali na drugi strani izdelavo avtomobila, ki ga nekdo potem uporablja. Poslušamo razlage, da bo gospodarska rast višja, če bomo izdelovali drage tanke ali dele zanje, a pozabljamo na uporabno vrednost teh proizvodov ter zmanjšanje proizvodnje drugih stvari. Tega vam politiki in obramboslovci ne bodo razlagali.

Naši izvoljeni voditelji in tudi medijski nas prepričujejo, da je dilema topovi ali maslo lažna. Da se brez varnosti o sociali sploh ne bomo mogli pogovarjati. A namenjati zdaj v Evropi na tisoče milijard evrov denarja za nakupe (ameriškega?) orožja, zaposlovati na stotisoče ljudi, da se bodo urili po vojašnicah ter vskočili v primeru naravnih ujm, vsekakor zahteva več premisleka in, če hočete, javne razprave. Če smo v Sloveniji spraševali ljudi, ali je upravičenih tistih nekaj milijonov evrov za pokojnine umetnikom, državljani verjetno upravičeno pričakujejo, da se jih bo povprašalo tudi o milijardah za obrambne izdatke. Da bomo dali na mizo vse argumente za in proti. Samo razlaga o zaostrenih varnostih razmerah na svetu in ruskem sovragu ne more in ne sme biti zadosten razlog za preusmerjanje milijard v obrambne namene. Ali za neomejeno zadolževanje, ker so nam zdaj v EU to dovolili. Najbrž bi morali dati na mizo tudi nekaj številk, ki so omenjene v tem tekstu in o katerih praktično sploh ni besed.

***

Bine Kordež, ekonomist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.