Zakaj bi Trump o drogah vedel več kot Anan
Poskusi izkoreninjanja ponudbe in uporabe drog, ki temeljijo na prohibiciji in represiji proti ljudem, ki droge uporabljajo, so se izkazali za zapravljive in kontraproduktivne.
Odpri galerijo
Kontrast med Trumpovim nazadnjaškim pozivom ter inovativnim in naprednim pozivom Globalne komisije za politiko drog je osupljiv. FOTO: Yannis Behrakis/Reuters
Ameriški predsednik Donald Trump je države članice Združenih narodov pozval k ukrepanju na področju prepovedanih drog. »Globalni poziv k ukrepanju glede svetovnega problema drog« je določil za uvod v 73. zasedanje generalne skupščine Združenih narodov (ZN). S tem je odtegnil pozornost od občutljivejših mednarodnih tem, kot so nasilje nad ženskami in otroci, kriminalizacija migrantov in podnebne spremembe. Za številne države je Trumpov poziv in načrt nazadujoč, ker pomeni odmik od z dokazi podprtih reform mednarodnega sistema za nadzor nad prepovedanimi drogami.
Problematičen je bil tudi način pozivanja k mednarodnemu ukrepanju. Udeležba na dogodku, kjer je predsednik predstavil svoj poziv, je bila pogojena z nekaj zahtevami. Podpis poziva (Call to Action) je bila vstopnica za obljubljeno skupinsko fotografiranje z ameriškem predsednikom in prisostvovanje na dogodku. O vsebini poziva se predhodno ni smelo razpravljati, kar pomeni neupoštevanje temeljnega načela ZN glede medsebojnega razumevanja in pridobivanja širokega soglasja. Organizacija v ZN je bila krinka multilateralnosti in globalnega soglasja k ameriškem načrtu za obuditev vojne proti drogam. V resnici gre za globok razdor v mednarodni politiki do drog, ki temelji na treh konvencijah, ki državam zapovedujejo tako restrikcije kot permisivnost do drog in njenih uporabnikov.
V pozivu je ameriška administracija poudarila uspešno sodelovanje z ducatom držav, kot so Kitajska, Savdska Arabija, Singapur, torej države, ki preprodajalce drog lahko kaznujejo s smrtnimi kaznimi. Tudi številne druge podpisnice poziva, kot so Rusija, Filipini, Združeni arabski emirati, so zagovornice drakonskih kazni in vojne proti drogam. Izrael je poziv podpisal, se pa dogodka ni udeležil, domnevno zato, da bi Trump na svojo stran pridobil čim več arabskih držav. Relativno razumljiv je tudi podpis delegatov Mehike in Kolumbije ter manj Kanade, saj so finančno zelo odvisne od ZDA. Ameriška administracija je pokazala svojo moč v mednarodnih zadevah. Velik del delegatov je deklaracijo podpisal pod pritiskom v smislu »kdor ni z nami, je proti nam«.
V govoru je Trump pohvalil ameriško veleposlanico ZN in dosežke svoje ekipe, izpustil pa je vlogo nekaterih ključnih teles ZN, kot so Razvojni program, UNAIDS in Ženske, ki se najbolj zavzemajo za racionalne pristope in spoštovanje človekovih pravic znotraj mednarodnega nadzora nad drogami. Trumpov načrt je popolna odprava ponudbe in trga s prepovedanimi drogami ter krepitev mednarodnega sodelovanja. Poziv se zavzema tudi za zmanjševanje povpraševanja in širjenje zdravljenja. Potrjuje zavezanost splošni deklaraciji o človekovih pravicah, a hkrati zamolči zločinsko politiko, nasilje in poboje več kot 20.000 odvisnikov in preprodajalcev na Filipinih. Zavezanost izvodeni tudi v luči nedavnega umika ZDA iz Sveta ZN za človekove pravice, ki mu predseduje Slovenija.
Trumpovemu pozivu k vojni proti drogam manjka več bistvenih sestavin učinkovitega nadzora nad drogami, posebno strategija zmanjševanja škode. Tudi naša država se je po letu 2004 delno odmaknila od strategije vojne proti drogam in se usmerila v humanejšo in učinkovitejšo strategijo. Poziv je ignoriral napredek ZN iz leta 2016, ki je državam članicam nakazal možnosti za novo mednarodno politiko drog, ki bo bolj temeljila na znanosti, sočutju ter varovanju zdravja in človekovih pravic. In ne nazadnje, ameriške legalizatorske izkušnje v zadnjem desetletju so pokazale, da odpravljanje prepovedi najbolj razširjene prepovedane droge ni znatno povečalo njene uporabe, ampak precej pripomoglo k medicini, ekonomiji in razvoju družbe. Tudi zato Trumpovega poziva niso podpisale mnoge ključne zaveznice ZDA oziroma skupaj kar 63 držav, med njimi Nemčija, Španija, Nizozemska, vse nordijske države, Nova Zelandija, Nigerija, Južna Afrika, Brazilija in Urugvaj. Novozelandska premierka in norveška zunanja ministrica sta razložili, da je globalni poziv k večji represiji premalo podprt z dokazi in premalo osredotočen na zdravstveno plat politike do drog.
Trump je zaradi preziranja človekovih pravic in mednarodnega prava tudi zadnja oseba, ki bi lahko na novo definirala dialog na področju drog. Ignoriranje napredka znotraj ZN in enostranska poseganja ameriške administracije v dosežene dogovore glede mednarodnega nadzora nad drogami lahko pripomore le k njegovemu zatonu. Poskusi izkoreninjanja ponudbe in uporabe drog, ki temeljijo na prohibiciji in represiji proti ljudem, ki droge uporabljajo, so se v zadnjih več kot 50 letih izkazali za zapravljive in kontraproduktivne. Hkrati s Trumpovim pozivom v ZN je globalna komisija za politiko drog predstavila dokument Regulacija: Odgovoren nadzor nad drogami s popolnoma nasprotnimi predlogi za reševanje svetovnega problema drog.
Soustanovitelj te komisije je nekdanji generalni sekretar Združenih narodov Kofi Anan, ki je leta 1998 države zadnjič pozval k »svetu brez drog«. Na podlagi kopičenja dokazov, da je prohibicija drog človeštvu prinesla množično trpljenje (stigmatizacija, zapiranje), umiranje (smrtna predoziranja, aids), organiziran kriminal, korupcijo, terorizem ter drago in neučinkovito represivno birokratsko organizacijo, je pozneje popolnoma spremenil svoje stališče do te problematike. Velikemu državniku ter borcu za mir in človekove pravice to ni bilo težko. Prav tako ne nekdanjim državnikom Brazilije, Čila, Kolumbije, Vzhodnega Timorja, Grčije, Malavije, Mehike, Nove Zelandije, Nigerije, Poljske, Portugalske in Švice, ki sestavljajo Globalno komisijo za droge. Namesto retorike vojne proti drogam in sveta brez drog, ti državniki razpravljajo o človekovih pravicah in pristopih zmanjševanja škode, ki so racionalen in pragmatičen odgovor na potencialno nevarna vedenja in temeljijo na znanosti, odgovornosti in skrbi za javno zdravje. Kontrast med Trumpovim nazadnjaškim pozivom ter inovativnim in naprednim pozivom Globalne komisije za politiko drog je osupljiv. Spominja nas na številne ovire na poti k učinkovitejšemu nadzoru nad prepovedanimi drogami in politiki do njih v svetu in pri nas.
***
Dušan Nolimal je zdravnik, raziskovalec in specialist socialne medicine.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Problematičen je bil tudi način pozivanja k mednarodnemu ukrepanju. Udeležba na dogodku, kjer je predsednik predstavil svoj poziv, je bila pogojena z nekaj zahtevami. Podpis poziva (Call to Action) je bila vstopnica za obljubljeno skupinsko fotografiranje z ameriškem predsednikom in prisostvovanje na dogodku. O vsebini poziva se predhodno ni smelo razpravljati, kar pomeni neupoštevanje temeljnega načela ZN glede medsebojnega razumevanja in pridobivanja širokega soglasja. Organizacija v ZN je bila krinka multilateralnosti in globalnega soglasja k ameriškem načrtu za obuditev vojne proti drogam. V resnici gre za globok razdor v mednarodni politiki do drog, ki temelji na treh konvencijah, ki državam zapovedujejo tako restrikcije kot permisivnost do drog in njenih uporabnikov.
V pozivu je ameriška administracija poudarila uspešno sodelovanje z ducatom držav, kot so Kitajska, Savdska Arabija, Singapur, torej države, ki preprodajalce drog lahko kaznujejo s smrtnimi kaznimi. Tudi številne druge podpisnice poziva, kot so Rusija, Filipini, Združeni arabski emirati, so zagovornice drakonskih kazni in vojne proti drogam. Izrael je poziv podpisal, se pa dogodka ni udeležil, domnevno zato, da bi Trump na svojo stran pridobil čim več arabskih držav. Relativno razumljiv je tudi podpis delegatov Mehike in Kolumbije ter manj Kanade, saj so finančno zelo odvisne od ZDA. Ameriška administracija je pokazala svojo moč v mednarodnih zadevah. Velik del delegatov je deklaracijo podpisal pod pritiskom v smislu »kdor ni z nami, je proti nam«.
V govoru je Trump pohvalil ameriško veleposlanico ZN in dosežke svoje ekipe, izpustil pa je vlogo nekaterih ključnih teles ZN, kot so Razvojni program, UNAIDS in Ženske, ki se najbolj zavzemajo za racionalne pristope in spoštovanje človekovih pravic znotraj mednarodnega nadzora nad drogami. Trumpov načrt je popolna odprava ponudbe in trga s prepovedanimi drogami ter krepitev mednarodnega sodelovanja. Poziv se zavzema tudi za zmanjševanje povpraševanja in širjenje zdravljenja. Potrjuje zavezanost splošni deklaraciji o človekovih pravicah, a hkrati zamolči zločinsko politiko, nasilje in poboje več kot 20.000 odvisnikov in preprodajalcev na Filipinih. Zavezanost izvodeni tudi v luči nedavnega umika ZDA iz Sveta ZN za človekove pravice, ki mu predseduje Slovenija.
Trumpovemu pozivu k vojni proti drogam manjka več bistvenih sestavin učinkovitega nadzora nad drogami, posebno strategija zmanjševanja škode. Tudi naša država se je po letu 2004 delno odmaknila od strategije vojne proti drogam in se usmerila v humanejšo in učinkovitejšo strategijo. Poziv je ignoriral napredek ZN iz leta 2016, ki je državam članicam nakazal možnosti za novo mednarodno politiko drog, ki bo bolj temeljila na znanosti, sočutju ter varovanju zdravja in človekovih pravic. In ne nazadnje, ameriške legalizatorske izkušnje v zadnjem desetletju so pokazale, da odpravljanje prepovedi najbolj razširjene prepovedane droge ni znatno povečalo njene uporabe, ampak precej pripomoglo k medicini, ekonomiji in razvoju družbe. Tudi zato Trumpovega poziva niso podpisale mnoge ključne zaveznice ZDA oziroma skupaj kar 63 držav, med njimi Nemčija, Španija, Nizozemska, vse nordijske države, Nova Zelandija, Nigerija, Južna Afrika, Brazilija in Urugvaj. Novozelandska premierka in norveška zunanja ministrica sta razložili, da je globalni poziv k večji represiji premalo podprt z dokazi in premalo osredotočen na zdravstveno plat politike do drog.
Trump je zaradi preziranja človekovih pravic in mednarodnega prava tudi zadnja oseba, ki bi lahko na novo definirala dialog na področju drog. Ignoriranje napredka znotraj ZN in enostranska poseganja ameriške administracije v dosežene dogovore glede mednarodnega nadzora nad drogami lahko pripomore le k njegovemu zatonu. Poskusi izkoreninjanja ponudbe in uporabe drog, ki temeljijo na prohibiciji in represiji proti ljudem, ki droge uporabljajo, so se v zadnjih več kot 50 letih izkazali za zapravljive in kontraproduktivne. Hkrati s Trumpovim pozivom v ZN je globalna komisija za politiko drog predstavila dokument Regulacija: Odgovoren nadzor nad drogami s popolnoma nasprotnimi predlogi za reševanje svetovnega problema drog.
Soustanovitelj te komisije je nekdanji generalni sekretar Združenih narodov Kofi Anan, ki je leta 1998 države zadnjič pozval k »svetu brez drog«. Na podlagi kopičenja dokazov, da je prohibicija drog človeštvu prinesla množično trpljenje (stigmatizacija, zapiranje), umiranje (smrtna predoziranja, aids), organiziran kriminal, korupcijo, terorizem ter drago in neučinkovito represivno birokratsko organizacijo, je pozneje popolnoma spremenil svoje stališče do te problematike. Velikemu državniku ter borcu za mir in človekove pravice to ni bilo težko. Prav tako ne nekdanjim državnikom Brazilije, Čila, Kolumbije, Vzhodnega Timorja, Grčije, Malavije, Mehike, Nove Zelandije, Nigerije, Poljske, Portugalske in Švice, ki sestavljajo Globalno komisijo za droge. Namesto retorike vojne proti drogam in sveta brez drog, ti državniki razpravljajo o človekovih pravicah in pristopih zmanjševanja škode, ki so racionalen in pragmatičen odgovor na potencialno nevarna vedenja in temeljijo na znanosti, odgovornosti in skrbi za javno zdravje. Kontrast med Trumpovim nazadnjaškim pozivom ter inovativnim in naprednim pozivom Globalne komisije za politiko drog je osupljiv. Spominja nas na številne ovire na poti k učinkovitejšemu nadzoru nad prepovedanimi drogami in politiki do njih v svetu in pri nas.
***
Dušan Nolimal je zdravnik, raziskovalec in specialist socialne medicine.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
