Želijo si Ceco ali kurentovanje po domače
Karnevalsko dvorano letošnjega kurentovanja na Ptuju bo odprla Ceca. To ni nič nenavadnega. Balkanski izvajalci so na pustnih veselicah bolj pravilo kot izjema. A letos se je nad tem na twitterju zgrozila Rosvita Pesek, pridružil se ji je Janez Janša, v Areno so na krizni sestanek poklicali Jana Plestenjaka, da se postavi v bran kleni slovenski glasbi. Mediji, zlasti desne provenience, so s prve ubrali domoljubno vižo v priredbi ničkaj prikritih ksenofobnih pripevov. Zagovorniki medtem pravijo, da je organizator zabavnega večernega programa vendar zasebnik, in ne občina, in da lahko zato dobičke kuje, kakor mu paše in – kakor ljudem paše. A tako eni kot drugi so zgrešili srž problema.
Slovenska glasba ne živi rožnatih časov. Klubska scena je tako rekoč preperela. Lokalom se zaradi muhastih obiskovalcev, ki posnetke koncertov raje gledamo doma na telefonih, kot da bi si jih šli ogledat v živo, glasbenikov ne splača honorirati, ker imajo že s pridobivanjem rednih kadrov dovolj preglavic. Kulturni domovi svoj prostor odmerjajo konservativno in previdno, prednost dobivajo stendapi, veseloigre in preverjena imena. Festivali resda omogočajo malce drznejši program, vendar so organizatorji ob skopih sredstvih svoje ambicije prisiljeni uravnoteževati z računico. In tehtnica se od šoka koronskega mrka zmeraj bolj nagiba k ziheraštvu.
Glasbeniki, ki se ne ukvarjajo z vrhnjo plastjo komercialne glasbe, so barone tako prisiljeni prosjačiti za miloščino, da bi jih pripustili h koritu. Da najpomembnejši kriterij tako tu kot na drugih področjih ne bo kakovost, temveč zveze in poznanstva, je bržda neogiben stranski učinek majhnosti te naše domovine. V glasbenih oddajah na nacionalni televiziji medtem paradirajo eni in isti znani obrazi, kovani v zvezde, ostali pa se morajo zadovoljiti z drobtinami ali kloniti in se pridružiti šovu.
Slovenska glasbena scena bi zato potrebovala temeljit sistemski premislek. Še bolj kot to bi morali pretresti naš odnos do kulture, ki tem razmeram botruje. To si gotovo najbolj želimo ravno glasbeniki, ki bi radi vsaj ostanke pogače, a verjamem, da tudi tisti, ki gredo na koncerte na priklop, ne samo odklop.
To pa ne pomeni, da si tega želi ljudska večina. Kot je za 24ur.com pojasnil direktor organizatorja programa Radia Tednik Ptuj, Drago Slameršak, je izmed 1800 anketirancev, ki so jih povprašali po glasbenih preferencah »več kot 60 odstotkov [...] odgovorilo, da bi si bolj želelo nastopajoče s področja Balkana« – in med njimi je kraljičevala Ceca. In kar Janezek hoče, to Janezek dobi. Če bi rad beli kruh, bo dobil beli kruh.
Direktor ne pozabi omeniti, kako slaba je prodaja kart za slovenske izvajalce, medtem ko so po drugi strani balkanske zvezde tako rekoč že razprodane. Obtoži nas celo, da smo Slovenci sami krivi, kaj pa ne kupujemo kart domačih zasedb! In v tem ima pravzaprav prav.
Na Zavodu za turizem Ptuj so pred odgovornostjo dvignili roke, češ da zabavnega spremljevalnega programa ne organizira ali financira občina. Ta skrbi samo za javni del z etnografskim karnevalom. Zasebnemu organizatorju tako imenovane karnevalske dvorane, izbranemu prek javnega razpisa, dovoljuje le rabo znamke »Kurentovanje«. Seveda si zatisnejo oči pred tem, da s tem zadevo požegnajo. Nečedni glasbeni populizem pač prepustijo zasebniku in si tako operejo roke. Ptuj je za nekaj bučnih dni poln in številke se obrnejo.
Da izvajalci torej niso naši in da ne pojejo v slovenščini, je pravzaprav še najmanjši problem. Če bi nam pel rajni Đorđe Balašević ali tudi kateri izmed kakovostnejših balkanskih zabavnih bendov, bi bilo pritožb gotovo veliko manj. Sporno je, da se veliki kosi našega nebogljenega prostora redno odmerjajo tujim izvajalcem na račun vsakršnih standardov. Tokrat celo v prid divi z izjemno vprašljivo moralno zgodovino. Ki pa so jo organizatorji menda »preverili« in nas potolažili, da gospa vendar redno nastopajo po drugih evropskih državah. Tako da je vse v najlepšem redu.
Glavna težava je v resnici v tem, da se s priklanjanjem najnižjemu skupnemu imenovalcu nizki standard kakovosti utrjuje in slabe razmere na glasbeni sceni poglabljajo. Kako neki naj vodje umetniških programov konkurirajo takemu kruhu in takim igram? In kaj se bo z ustvarjalno, drzno, kritično, zato pa pač malce zahtevnejšo umetnostjo godilo, če bodo tudi ti meceni začeli obupavati?
Izgovora, da se ljudem le daje tisto, kar hočejo, ne kupim. Ljudje hočejo, kar dobijo. Umetniški okus ne nastaja sam od sebe, iz čiste samonikle ljudske volje. Je plod dologletnega truda radijskih in televizijskih urednikov, organizatorjev in publicistov. Zlata doba slovenske popevke se ni zgodila sama od sebe. Zanjo so se morali razgledani posamezniki odločiti in zavzeti, tudi ko je bila odločitev negotova, celo tvegana. In sedanje razmere v slovenski glasbi so prav tako plod zgodovine nekih nenujnih odločitev.
Če na robovih mest gradimo trgovske centre, se ne moremo čuditi, ko se mestna jedra izpraznijo in zamrejo – četudi so še včeraj zadostno zadovoljevala nakupovalske potrebe prebivalstva. A zdaj ljudje hočemo trgovske centre. Če ljudi s spretnimi algoritmi manipuliramo, da drsajo po telefonih, se ne moremo čuditi, da se na pijači s prijatelji z njimi pogovarjamo prek zaslona – četudi smo še včeraj znali drug z drugim govoriti iz oči v oči. A zdaj ljudje hočemo drsati.
Tako se tudi pri organizaciji dogodkov ne moremo sprenevedati, češ da samo odgovarjamo potrebam javnosti. Te potrebe soustvarjamo. Kadar dajemo prednost dobičku pred kakovostjo ponudbe, kadar dajemo prednost polnim dvoranam pred odgovornostjo do lokalnega okolja, smo se pač odločili za določeno vrednoto. Glavne cene za to izbiro seveda ne bo plačal organizator, plačalo ga bo okolje in vsi tisti, ki si od življenja in družbe želijo še kaj več od postanega kruha in enih in istih iger.
Pa da se razumemo: ne pričakujem, da bo naslednje kurentovanje odprla Svetlana Makarovič. Čeprav bi bilo to sila zabavno. Od Cece do družbenokritičnega šansona, od gasilskega do Cankarjevega doma je vendarle neki razpon. Na njem je mogoče najti izvajalce primerne različnim priložnostim, tudi vaški veselici in fašenku, priklopu in odklopu. Nihče ne zahteva, naj pustni šotori postanejo hram visoke kulture. Srž je v tem, da se za to, da se ljudem približamo, pred njimi ni treba metati na kolena.
Gospodje direktorji imajo kakopak prav, ko pravijo, da slovenski izvajalci ne bi privabili tolikšnega občinstva in da verjetno ne bi pokrili trenutnih stroškov. Ampak tudi ekologija se ni splačala. Pa danes vidimo, kakšne posledice je naše kratkovidno potrošništvo prineslo. Tako kot zdaj z zamudo iščemo vzdržnejše načine ravnanja z naravo, bo treba drugačne, skromnejše modele, ki bodo bolje povezani z lokalnim okoljem in ki ga ne bodo zanemarjali ter izčrpavali, temveč skrbeli za njegov razvoj, poiskati in negovati še v kulturi.
Ampak vse to se organizatorjev ne bo dotaknilo, ker je njihov poslovni model preudobno odvisen od muh večine. Organizatorje bomo morali vzgojiti ljudje, ne obratno. Ko se bomo naslednjič odločali, čigavo vstopnico bomo kupili, kakšno glasbo bomo podprli, kakšno okolje, kakšnega človeka in kakšne vrednote. Če je z nekaj ozaveščanja postalo mnogim samoumevno, da po najboljših močeh podpremo domače kmete, ki s svojimi dražjimi in težje prigaranimi proizvodi pri trgovskih verigah ne morejo konkurirati multinacionalkam, lahko pa zato laže sledimo njihovemu zdravstvenemu, etičnemu in okoljskemu pečatu, zakaj neki ta ekološki čut preslišimo, ko romamo v šotor? Ni brez razloga Cicero besede »kultura« prenesel prav iz poljedelstva. Tako kot njivo je namreč tudi duha treba skrbno obdelovati, če želimo, da obrodi.
***
Primož Vidovič, filozof in kantavtor.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
