Cepljenje v lekarnah
Prejšnji teden smo na sestanku posvetovalne skupine za cepljenje obravnavali zanimivo pobudo Lekarniške zbornice Slovenije, da bi cepljenje odraslih začeli izvajati tudi v lekarnah. Pobudo je ministrstvo za zdravje (v mandatu ministra Poklukarja in Bešiča Loredana) do zdaj že dvakrat »preslišalo«. Njeno ponovno obujanje pa je povezano z dejstvom, da se je med strokovnjaki za cepljenje v EU predvsem po pandemiji vzpostavil konsenz, da lekarne lahko precej pripomorejo k večjemu prakticiranju cepljenja odraslih.
Dober zgled so anglosaksonske države (Združeno kraljestvo, Irska, ZDA, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija), kjer je cepljenje v lekarnah že dolga tradicija in se, tudi zato, ponašajo z veliko precepljenostjo. Bistvena prednost lekarn je njihova večja dostopnost v primerjavi z družinskimi zdravniki – lekarne so večini prebivalcev v EU na dosegu krajšega sprehoda, njihov delovni čas in način dela omogočata večjo prilagodljivost pri izbiri terminov cepljenja. Hkrati so farmacevti precej dostopnejši in »vsakdanji« svetovalci pri izbiranju zlasti preventivnih zdravil (vitamini in prehranski dodatki, simptomatska zdravila in pripomočki), pri tovrstnem svetovanju so praviloma bolj priljudni in odzivni kot zdravniki v ambulantah, zato tudi cepljenje v farmacevtovih rokah izgubi velik del videza »usodnega posega v telo«, iz katerega se nato hranijo proticepilske fantazme.
Malokoga se dotaknejo sporočila zdravstvenih in drugih ustanov, da posebno v dobi starajočega prebivalstva s cepljenjem lahko preprečimo veliko osebnih težav
in tudi tragedij.
Seveda so v EU mnogi odpori proti cepljenju v lekarnah prihajali tudi iz zdravniških vrst – uradno zaradi možnih (takojšnjih) zapletov ob cepljenju, ki pa jih je zlasti pri cepljenju odraslih zelo malo – in tudi pri njih izšolani farmacevti – cepilci nič slabše ne odreagirajo kot zdravniki. V ozadju zdravniških odporov pa je seveda tudi »Pavlov (pogojni) obrambni refleks«, ki se vzburi ob vsaki možnosti »odvzemanja zdravniških opravil«. Tudi zaradi tega je, žal, v EU in zlasti pri nas vedno večje pomanjkanje zdravnikov – vsaka specialistična stroka po eni strani trmasto vztraja pri svojih tradicionalnih monopolnih kompetencah za zdravstvene storitve, čeprav po drugi strani vseh »svojih« opravil zaradi velikega povečanja potreb in pomanjkanja kadra objektivno ne (z)morejo izvesti. Ampak svareči refleksi so praviloma močnejši kot zdrava pamet.
Pandemija covida-19 je vsaj glede cepljenja v lekarnah temeljito prevetrila stališča EU do izključne pristojnosti zdravnikov pri tej storitvi. Lekarne so s svojo široko in dostopno mrežo poslovalnic v številnih državah postale tako pomemben izvajalec cepljenja, da tudi po pandemiji ni bilo več pravih razlogov, da uspešne prakse ne bi nadaljevali. Danes farmacevti še vedno cepijo v lekarnah proti covidu-19 in proti gripi v 15 evropskih državah (vključno z Združenim kraljestvom in Irsko), v devetih državah pa poleg omenjenih dveh cepiv lahko dajejo tudi druga cepiva.
Do novega trenda cepljenja v lekarnah so, pričakovano, skeptične predvsem vzhodnoevropske države, kjer je hkrati cepljenje tudi najmanj uspešno. Očitno glorifikacija cepljenja in njegovo izključno umeščanje v »varne zdravniške roke« deluje vse prej kot vabljivo in prepričljivo glede njegove potrebnosti in varnosti. Lekarnarji znajo verjetno celo bolje od zdravnikov iz cepljenja narediti nekaj potrebnega, zaželenega in hkrati nedramatično vsakdanjega – kot je, na primer, jemanje vitamina D pozimi in predvsem pri starejših.
Pri nas imamo pri cepljenju dvoje zelo različno uspešnih praks. Cepljenje otrok je izvrstno organizirano, pediatri ga umeščajo znotraj rednih sistematskih pregledov, zato starši v zvezi s cepljenjem nimajo posebnih »poti« kot v marsikateri drugi državi, posledično je tudi naša precepljenost otrok dobra, razen nekaterih manjših težav z »mestnimi modnimi trendi«.
Po drugi strani smo glede cepljenja odraslih del vzhodnoevropske ignorance do institucij. Malokoga se dotaknejo sporočila zdravstvenih in drugih ustanov, da predvsem v dobi starajočega prebivalstva s cepljenjem lahko preprečimo zelo veliko osebnih težav in tudi tragedij, po drugi strani pa pripomoremo tudi k bolje delujočemu zdravstvenemu sistemu. Cepljenje starejših in zdravstveno krhkih proti pnevmokokom, gripi, covidu-19, RSV in pasavcu po eni strani preprečuje zbolevanje in hospitalizacije, po drugi pa zelo zmanjšuje množično uporabo antibiotikov, ki se ob tovrstnih okužbah dajejo zaradi zapletov bolezni ali pa tudi po nepotrebnem, »za vsak slučaj«.
V vsakem primeru pa razmah sezonskih prehladnih bolezni med starejšimi poleg osebnih težav in tragedij povzroči tudi zasedenost bolnišnic in vodi v veliko uporabo antibiotikov, s tem nastanejo težave zaradi nastanka odpornih bakterij v bolnišnicah in drugih ustanovah, na primer v domovih starejših občanov. Učinkovito cepljenje starejših posledično pomembno zmanjša neprijeten javnozdravstveni pojav odpornosti na antibiotike, ki je usoden za številne bolnike.
Uvedba možnosti cepljenja v lekarnah poveča precepljenost predvsem zaradi večje dostopnosti, mnogi bi se sicer cepili, a odlašajo zaradi »pomanjkanja časa«, dokler jih ne prehiti gripa, ki pa potem seveda vzame veliko več časa. Taki ljudje, ki jih je zelo veliko, se v večjem deležu cepijo, če postopek lahko opravijo kar z ulice – mimogrede. Zlasti pa se ob uvedbi cepljenja v lekarnah začnejo bolj cepiti starejši od 65 let, ki jim je obiskovanje lekarn tudi sicer domače, medtem ko jim odhod k zdravniku povzroča logistične težave. Zato bi bilo s to prakso smiselno poskusiti tudi pri nas – vsaj s cepljenjem proti covidu-19 in gripi – proti tej je pri nas cepljena manj kot četrtina starejših od 65 let, v Združenem kraljestvu pa tri četrtine.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
