V kolumni preberite:
Nanni Moretti je leta 1996 posnel krasen sedemminutni filmček Dan premiere Velikega plana, v katerem je v zanj značilnem slogu, duhovito, samoreferenčno in s ščepcem trpkosti, ponazoril razliko med neodvisno filmsko distribucijo in logiko kapitala oziroma multipleks kulture, ki je, vsaj v Sloveniji, tedaj še nismo poznali, saj jo bo k nam naplavilo šele dobrih pet let kasneje.
Moretti je v središču Rima že vrsto let lastnik art kina Nuovo Sacher in v času snemanja filma je vse rekorde podiral animirani film Levji kralj. V kakofoniji agresivne promocije spolirane Disneyjeve produkcije za vse generacije realnih možnosti za konkuriranje ni imel skoraj nihče, še posebej ne Kiarostamijev iranski film, na katerega si je Moretti prizadeval spraviti gledalce. Realnost je brutalna, tajnica mu našteva rezultate obiska kina prejšnjega dne: v vseh mestih po Italiji je na prvem mestu Levji kralj; v Ferrari ga je videlo 9200 gledalcev, v Forliju 17.700, v Imoli 20.100, v Modeni 29.500, v Torinu 12.700 in tako dalje. Moretti dela vse za promocijo, obiskovalcem ponuja brezplačno parkiranje pred kinom, osebju naroča, naj neodločnim sadijo rožice, v časopisu naroči enako velik oglas, kot ga ima Benignijeva komedija Pošast. Ko mu tajnica zvečer sporoči rezultate, se pesem ponovi, Levji kralj kraljuje, na štirih projekcijah v kinu Nuovo Sacher si je Veliki plan ogledalo 57 ljudi.
