En tiger je premalo
Računskemu sodišču je uspelo ohraniti neodvisnost, stabilnost in ugled. Za druge ustanove to ne velja.
Odpri galerijo
tema dneva, karikatura Foto Marko Kočevar
Računsko sodišče so v njegovi četrtstoletni zgodovini vodili le trije predsedniki: Vojko Antončič, Igor Šoltes in zdaj Tomaž Vesel. To kaže, da je tej ustanovi tudi v praksi uspelo ohraniti z ustavo zagotovljeno neodvisnost – od politike – in stabilnost ter posledično tudi ugled. Nasprotno to ne velja za številne druge institucije v državi. Gospodarnost porabe javnega denarja je zato pogosto močno sporna, včasih tudi začinjena s sumi kaznivih dejanj.
Državljani lep znesek od plače in podjetja del dobička dajemo državi, z nakupi izdelkov in storitev polnimo proračun, obdavčeno je naše premoženje … Upravičeno nas torej mora zanimati, ali javne ustanove gospodarno porabljajo naš denar. Tega ni malo. Prihodnje leto bodo proračunski porabniki lahko zapravili 10,45 milijarde evrov. Za primerjavo: s tem denarjem bi lahko zgradili deset drugih tirov.
Porabo javnega denarja nadzira računsko sodišče. Konkretno: revizorje zanima gospodarnost plačil za zdravila, medicinsko opremo, oklepnike, avtoceste, železnice, Teš 6, brskajo po drobovju poslovanja občin, ministrstev, političnih strank, slabe banke, Banke Slovenije, državnih podjetij … Vendar za učinkovit nadzor porabe javnega denarja ni dovolj le delujoče računsko sodišče, ko po drugi strani primanjkuje podpore drugih ustanov. Protikorupcijska komisija je pod sedanjim vodstvom zapravila ves ugled, enako v preteklosti Banka Slovenije, agencija za varstvo konkurence je neuspešna proti kartelnim dogovorom v javnem naročanju … Šibke ustanove so v interesu tistih z nečednimi nameni, ki ne želijo igrati po pravilih in ki bi davkoplačevalski denar radi neupravičeno spravili v lastni žep – večkrat s podporo politike.
Revizorji računskega sodišča pregledujejo preteklo poslovanje državnih ustanov. Koristno pa bi tudi bilo, da bi neodvisne institucije pred, denimo, večjimi infrastrukturnimi projekti sestavile celovito analizo upravičenosti projekta in njegovih stroškov oziroma da bi to potrdile, ne pa da pred tem gledamo politično preigravanje. S tem računsko sodišče ne bi nekaj let po zapravljenih stotinah milijonov evrov preiskovalo investicijo v šesti blok Teša, ampak se tak projekt morda sploh ne bi zgodil.
Državljani lep znesek od plače in podjetja del dobička dajemo državi, z nakupi izdelkov in storitev polnimo proračun, obdavčeno je naše premoženje … Upravičeno nas torej mora zanimati, ali javne ustanove gospodarno porabljajo naš denar. Tega ni malo. Prihodnje leto bodo proračunski porabniki lahko zapravili 10,45 milijarde evrov. Za primerjavo: s tem denarjem bi lahko zgradili deset drugih tirov.
Porabo javnega denarja nadzira računsko sodišče. Konkretno: revizorje zanima gospodarnost plačil za zdravila, medicinsko opremo, oklepnike, avtoceste, železnice, Teš 6, brskajo po drobovju poslovanja občin, ministrstev, političnih strank, slabe banke, Banke Slovenije, državnih podjetij … Vendar za učinkovit nadzor porabe javnega denarja ni dovolj le delujoče računsko sodišče, ko po drugi strani primanjkuje podpore drugih ustanov. Protikorupcijska komisija je pod sedanjim vodstvom zapravila ves ugled, enako v preteklosti Banka Slovenije, agencija za varstvo konkurence je neuspešna proti kartelnim dogovorom v javnem naročanju … Šibke ustanove so v interesu tistih z nečednimi nameni, ki ne želijo igrati po pravilih in ki bi davkoplačevalski denar radi neupravičeno spravili v lastni žep – večkrat s podporo politike.
Revizorji računskega sodišča pregledujejo preteklo poslovanje državnih ustanov. Koristno pa bi tudi bilo, da bi neodvisne institucije pred, denimo, večjimi infrastrukturnimi projekti sestavile celovito analizo upravičenosti projekta in njegovih stroškov oziroma da bi to potrdile, ne pa da pred tem gledamo politično preigravanje. S tem računsko sodišče ne bi nekaj let po zapravljenih stotinah milijonov evrov preiskovalo investicijo v šesti blok Teša, ampak se tak projekt morda sploh ne bi zgodil.
