Enačbe zdravja
Izvrstno je, da je ureditev »zdravstva za vse« prvi cilj naslednje vlade. Pa tudi, če ta cilj ne bi bil tako eksplicitno izpostavljen, bi državljani vlado v največji meri sodili prav po tem. Enako, kot smo nekoč (ob)sodili Cerarjevo vlado, ki je imela podobno močno parlamentarno večino in podoben javnozdravstveni cilj, pa ga nato ni želela finančno podpreti in realizirati. Na koncu mandata smo državljani dobili zgolj neuporabne zakonske predloge, Cerar pa nezaupnico na volitvah.
Sreča v (zdravstveni) nesreči je tudi, da je razpadanje slovenskega javnega zdravstva doseglo točko, s katere bo uspešnost nove vlade mogoče povsem preprosto in matematično natančno slediti. Tako rekoč iz meseca v mesec – dovolj bo spremljati število sklenjenih zavarovalnih polic, ki jih ponujajo zasebne zavarovalnice »proti čakalnim vrstam«. Zaradi dolgoletnega načrt(ova)nega podfinanciranja slovenskega zdravstva s strani skupščine ZZZS (in politike izza nje) so pri številnih javnozdravstvenih storitvah nastala tako velika neskladnja med letnimi načrti ZZZS in potrebami ljudi, da smo dobili fenomen absurdno dolgih in zdravstveno nedopustnih čakalnih dob. Pojav je postal tako mučen za bolnike, da je poleg težko sledljivega samoplačništva v zasebnih ambulantah in klinikah postal zanimiv tudi za zavarovalnice, ki so začele prodajati dodatna zdravstvena zavarovanja za primer, da v javnem sistemu obtičite v čakalnih vrstah.
Zato bo (ne)uspehu naslednje vlade mogoče z matematično natančnostjo slediti prek rasti ali upadanja vzporednih zdravstvenih zavarovanj (Triglav, Vzajemna), ki v učinkovitem javnem zdravstvu sploh niso mogoča, ker so tržno absurdna! Realnost našega javnega zdravstva je pač takšna, da je za človeka v letih, ki prinesejo kronične težave, pametno skleniti tudi »zavarovanje proti vrstam«. Žal. Ampak za to sploh ne kritiziram komercialnih zavarovalnic in njihovih zdravstvenih centrov, ki jih pospešeno gradijo ali kupujejo od koncesionarjev – še dobro, da so vsaj komercialne zavarovalnice prepoznale potrebe ogoljufanih bolnikov v javnem zdravstvu! Poslovna rast vzporednih zdravstvenih zavarovanj bo zato natančno merilo (ne)uspeha naslednje vlade pri urejanju »zdravstva za vse«. Cilj vlade bi moral biti, da vzporedna zavarovanja »proti vrstam« v prihodnjih dveh ali treh letih tržno propadejo. Zakaj bi se namreč razumen človek odločil zdravstveno vzporedno zavarovati za storitve, za katere vsak mesec (obvezno) plačuje premijo ZZZS? Če ne bodo propadla zavarovanja »proti vrstam«, bo pač propadla vlada. Tako kot je Cerarjeva, ki je po dveh letih prav zaradi neizpolnjenih zdravstvenih obljub izgubila spoštovanje in avtoriteto med ljudmi.
Seveda pa ne bi bilo najbolj smiselno, da bi se bodoči minister začel neposredno »boriti« proti zasebnim zavarovalnicam in njihovim zavarovanjem »proti vrstam«. Niso zavarovalnice krive za čakalne vrste, ampak so samo opazile tržne priložnosti in neizpolnjene potrebe bolnikov – če jih že ZZZS ni zmožna. Uspeh zasebnih zdravstvenih zavarovanj »proti vrstam« je samo sporočilo o neuspehu javnega zdravstva. Razumen minister zato ne bo »ubijal sla s sporočilom«, ampak bo, nasprotno, poskušal v dobro bolnikov angažirati vse slovensko zdravstveno-organizacijsko znanje in zdravstvene kapacitete in jih v okviru javnega zdravstva ponudil slovenskim bolnikom, da ne bodo umirali v čakalnih vrstah. In da bolniku v težkem obdobju bolezni ne bo treba iskati pravnih svetovalcev, ki bi mu pomagali izsiliti in organizirati potrebno zdravljenje znotraj zapletenih procedur ZZZS za zdravljenje v tujini. Sicer bi poslovno »normalna zavarovalnica« sama čutila dolžnost, da poišče in organizira rešitev za svoje opeharjene zavarovance, ki čakajo predolgo – ampak ZZZS je žal daleč od tovrstne »normalnosti«.
Glavna neznanka v enačbi za javno zdravstvo bodo seveda finance. Kdor hoče odpraviti čakalne vrste, ki bodo javno zdravstvo naredili dostopno za vse, mora biti pripravljen na financiranje ne le posegov, ki so trenutno na seznamu čakajočih, ampak tudi vse tiste, ki se zdaj financirajo samoplačniško ali prek zasebnih zavarovanj – ko ne bo čakalnih vrst, bodo tudi sedanji samoplačniki želeli zdravljenje v javnem sistemu, kar je edino normalno in pošteno. To pomeni, da je treba tudi vse zdravstvene delavce in ustanove, vključno z zasebniki, ki zdravijo samoplačnike, v najkrajšem času motivirati in »prepričati«, da je njihova najboljša perspektiva v delu znotraj javnega zdravstva. Brez uporabe vseh kadrovskih in prostorskih zdravstvenih kapacitet v državi se logistična enačba »zdravstva za vse« v Sloveniji preprosto ne izide. Rezerv ni. V letu ali dveh pa ni mogoče nič bistveno novega zgraditi in tudi ne izšolati novega zdravstvenega kadra, zato bo vse odvisno od dobrih pogajanj z zdravstvenimi izvajalci in natančno odmerjenih finančnih enačb, ki bodo pozitivne za vse.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
