Gorečnost in izgorelost

Morda je čas, da medicince, ki na prvih urah predavanj izrazijo željo, da bi nekoč pomagali ljudem, diskretno opozorimo, da so verjetno izbrali napačen poklic.
Fotografija: FOTO: Jože Suhadolnik
Odpri galerijo
FOTO: Jože Suhadolnik

Osrednja tema zadnje septembrske številke revije Jama, ki jo izdaja Ameriško zdravniško združenje, je poklicna izgorelost zdravnikov. Rezultati široko zastavljenih anket kažejo, da so zdravniki večji bolniki od svojih pacientov. Začenši od najmlajših, specializantov, pri katerih kljub njihovemu entuziazmu in mladosti definicija izgorelosti dosega skoraj polovični delež anketiranih. Pri tem se je pri anketiranih zdravnikih težko izgovarjati na slabo razumevanje anketnih vprašanj, saj dobro vedo, kaj pomeni delovna izčrpanost, brezvoljnost, depresivnost, cinizem in posledično težave z osredotočenostjo in učinkovitostjo pri delu.

Jasnega izhoda iz zagate ameriških zdravnikov avtorji treh osrednjih prispevkov v Jami ne opredelijo, poudarjajo le nujnost po natančnejši analizi fenomena in splošno znanih ukrepih za zmanjševanje nevarnosti izgorevanja pri delu – ureditev delovnih razmer, vključno z delovnim časom, in preureditev delovnih pogodb, ki zdaj v večini ameriških zdravstvenih ustanov silijo zdravnike k čim več posegom in obravnavi čim več pacientov v čim manjšem času.

Zanimivo pa je, da je pred nekaj meseci, na začetku poletja, znan plastični kirurg s Harvarda Simon G. Talbot o izgorelosti zdravnikov objavil provokativen članek z naslovom: »Zdravniki ne trpijo za izgorelostjo! V resnici so moralni invalidi!« Talbot trdi, da je bistvena razlika med »pravo« izgorelostjo, ki nastane zaradi objektivnih (pre)obremenitev, ter med izgubo energije in volje za delo, ki nastane zaradi razpadlega občutka poslanstva, navdušenja in gorečnosti za svoj poklic. Talbot trdi, da je vzrok za občutek izgorelosti zdravnikov predvsem razpad njihovega občutka poklicanosti in gorečnosti pomagati bolnikom, ki ob trku z realnostjo zdravstvenega sistema ne ustreza več poslanstvu, zaradi katerega je nekoč mlad srednješolec sklenil napeti vse sile za pridobitev zdravniškega poklica.

Svojo trditev o moralni poškodovanosti zdravnikov Talbot utemeljuje z dejstvom, da so zdravniki že od začetka študija nadpovprečno prizadevni, energetsko nabiti in natrenirani za obremenitve. Njihova osebnostna struktura za stabilnost in zadovoljstvo preprosto zahteva cilje, dosegljive z napornim, gorečim delom, ki v eno osredotoči dušo in telo. Tipična zdravniška osebnost brez občutka poslanstva in z njim povezanega napornega dela moralno razpade podobno kot razpade tipičen športnik brez napornih treningov.

Talbot zato predlaga, da bi bilo pri zdravnikih namesto o izgorelosti bolj umestno govoriti o njihovi moralni poškodovanosti, ki je primerljiva z moralno poškodovanostjo vojakov v vojnih spopadih. Tudi tam gre za trenirane mladce, ki jim objektivni napori na bojiščih, kjer ZDA bojujejo svoje vojne, nikakor ne morejo biti prenaporni, prej nasprotno, vojaški treningi med urjenjem v domačih vojašnicah so precej težji kot obremenitve v vojnih misijah. Zato tipične »veteranske bolezni« niso posledica izgorelosti zaradi naporov, ampak moralnega razpada prej notranje čvrstega mladca, ki je goreče verjel v svoje poslanstvo boja za domovino in blaginjo svoje družine ter vsega svobodnega sveta. Potem pa pridejo konkretne umazane podrobnosti z bojišča, razmesarjeni otroci kot žrtve nesmiselnih obstreljevanj in zastraševanj, preganjanje družin z domov zaradi pritlehnih trgovskih interesov lokalnih mafijcev, ki jih poveljujoči taktično tolerirajo zaradi kdo ve kakšnih višjih, verjetno spet trgovskih interesov. Takrat vojakova morala, ki temelji na jasnem čutenju plemenitega poslanstva, doživi razpad. Ob vojnih prizorih frustrirana čustva ne črpajo več goriva do mišic, zato natreniran in nabildan vojak nenadoma obleži kot depresiven ligenj na obali. V resnici gre za njegovo dušo, v kateri je gorečnost postala mrzel, moker pepel.

Zdravniški poklic spada med tiste, ki v svoje vrste privabljajo nadpovprečen delež mladih ljudi, ki si motivacijo za poklic izoblikujejo kot posebno poslanstvo, na primer pomagati trpečim ljudem. Zdravništvo skoraj implicira osebnostno lastnost, ki jo imenujemo gorečnost, potrebo po občutenju osebne silovitosti in učinkovitosti, ki nastane zaradi čustvene in razumske osredotočenosti na delo za doseganje določenega cilja. Brez gorečnosti je zdravnik težko uspešen že pri študiju in nato še manj pri angažiranosti za čim boljše zdravljenje vsakega pacienta posebej. V tem je zdravniški poklic podoben nekaterim drugim, ki si jih brez goreče (hiper)privrženosti delu težko predstavljamo – umetnikom, športnikom, podjetnikom, politikom, duhovnikom, raziskovalcem.

Talbot meni, da je zdravniško občutenje izgorelosti v resnici veteranski sindrom. Zdravnik se v nekem trenutku zaloti, da si v resnici ne prizadeva za bolnika, ampak za to, da bi čim bolj racionaliziral število svojih posegov, da bi zbral čim več točk v ambulantah, da bi ne nazadnje dobil čim več dobrih mnenj pacientov na spletnih ocenjevanjih – kar ne pomeni, da mu je mar za paciente, ampak za komentarje. In ko zdravnik zazna, da njegova potreba po poslanstvu ni več izpolnjena, se začne bolezen duše. Bolj ko so bili ljudje pred zlomom osebnostno goreči, bolj po zlomu zapadajo v malodušje, brezvoljnost, cinizem, hlastanje po nadomestnih ciljih, največkrat materialnih.

Vse to pa je v osnovi bolezen sistema, ta odloča, kakšen tip zdravnikov želi. Če delamo sistem, ki predvsem prešteva denar, vanj ne vabimo gorečnežev s poslanstvom, v takem sistemu se bolje obnesejo umirjeni uradniki, ki delajo po dogovorjenih urnikih in pravilih. Morda je zato čas, da medicince, ki na prvih urah predavanj izrazijo željo, da bi nekoč pomagali ljudem, diskretno opozorimo, da so verjetno izbrali napačen poklic. Gorežneži so namreč izvrstni le tam, kjer svoje poslanstvo lahko opravljajo skladno s samim sabo, v nasprotnem primeru pa njihova gorečnost postane pogorišče zanje in za vse okrog njih. Najbolj goreči ljudski voditelji postanejo najhujši diktatorji, goreči duhovniki postanejo največji razvratneži, goreči borci za svobodo pa največji trgovci s sužnji. O zdravnikih ne bi ugibal.

***

Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Preberite še: