Nekoč je arhitekta definirala sposobnost, da zid postavi; danes pa ga opredeljuje zmožnost, da mejni zid podre.
Galerija
Da bi bili arhitekti vredni svoje humanistične dediščine in da bi si spet prislužili spoštovano mesto v družbi, bi morali kot posamezniki in stroka uničevati mejni zid. FOTO: Jose Luis Gonzalez/Reuters
V 18. stoletju, ko so angleški aristokrati okoli svojih dvorcev začeli urejati obsežne parke, so bili njihovi arhitekti in vrtnarji postavljeni pred dilemo. Starejši parki in vrtovi so bili navadno obkroženi z visokimi kamnitimi zidovi. Nova moda pa je narekovala, da se pogled iz gospodove delovne sobe in iz gospejinega budoarja nemoteno širi čez zelenice vse do gozdov in hribov na horizontu. Aristokratski park je postal del svoje okolice in se z njo zlil v harmonično celoto, hkrati pa je tako celotna pokrajina vsaj na videz postala del parka. Takšna odprtost je imela seveda tudi nekaj slabih lastnosti: visokorodno družbo bi ob sprehodu po idilični arkadijski krajini lahko zmotila živina s pašnikov, neugledni okoliški kmetje med delom na polju ali pa celo kakšen vsiljiv potujoč berač. ...
| Kolumne
V živo:
Komentarji