Konec žajfnice

Upravljanje vsakodnevne rutine ni posebna umetnost. Stabilnost se kaže šele v utečenosti pri reševanju kriz. Zadnja vlada v Sloveniji, ki je znala ažurno reševati notranje spore, je bila prva Janševa. Njen odhod je pospremil izbruh ekonomske krize, sledili sta recesija ter dolžniška kriza, nazadnje pa še migrantska, in dolgo desetletje smo imeli koalicije, ki jih je vsak notranji spor omajal, dokler niso do konca mandata prišle že povsem skrhane – na obrazu ministrov smo lahko zaznali kvečjemu zadovoljstvo, da je kalvarije konec. Nestabilnost je bila predvsem nesposobnost, da bi razvili mehanizme za sprotno reševanje problemov in si privzgojili tisto »resilience« – vzdržljivost oziroma prožno odpornost –, ki je tako čislana v sodobni literaturi o psihološki samopomoči. V Šarčevi vladi ...