Levo-desne perverzije

Če priznamo, da se da diskurz relativne zmagovalke volitev v dobri veri zamešati z neonacizmom, nas lahko upravičeno zmrazi.
Fotografija: Zastava na paradi ponosa. FOTO: Blaž Samec/Delo
Odpri galerijo
Zastava na paradi ponosa. FOTO: Blaž Samec/Delo

Če vas nogometna mrzlica ni povsem vsrkala, ste te dni najbrž slišali za škandal z velenjskimi plakati. Novinarka nacionalne televizije je naletela na neonacistično propagando, kar jo je spodbudilo, da je na facebooku izrazila nestrinjanje s Pahorjevo napovedjo, da bo mandat podelil predsedniku SDS – stranke, ki je kriva za sovražni govor. Po protestih je vodstvo RTV novinarko okrcalo, ker je največjo parlamentarno stranko neargumentirano povezala z nacizmom.

Ni vzroka za sklepanje, da ima SDS karkoli opraviti s plakati. Novinarka nacionalne televizije bi morala razumeti, da lahko v tako kočljivem političnem trenutku širjenje takšnih insinuacij ogrozi verodostojnost celotne medijske hiše. Vnema vodstva RTV, da zaščiti videz nevtralnosti, je razumljiva. Toda trditev, da SDS nihče v dobri veri ne more povezovati z nacizmom, žal ne drži.
Dovolj je, da se ozremo na medije v njeni orbiti. Pod pretvezo nasprotovanja migracijam (ki je stališče, ki mu pritrjuje velika večina desnosredinskih volivcev in tudi večina Slovencev) ti vsaj od jeseni 2015 sistematično širijo najbolj grobe oblike nestrpnosti.

Tednik Demokracija, katerega urednik je javno izrazil zgroženost, da se je sredi Ljubljane znašel v družbi temnopoltih ljudi, te dni zaposlujeta dve temi: bralce svari, naj se ne približujejo migrantom, ker ti s seboj prinašajo (sic!) aids, in se huduje nad mavrično zastavo, češ da »simbolizira vse človeške perverzije tega sveta«. Ne le da parado ponosa zavrne kot »razkazovanje tistih, za katere bi bilo bolje, da ostanejo za štirimi stenami«; moteče je celo, da ljubljanska občina financira »strokovni posvet na temo staranja s HIV-om«.

O Novi24 veliko povedo že njeni poslovni partnerji: poleg proslulih madžarskih investitorjev je bil med njimi Samo Glavan, podjetnik in simpatizer SDS, ki je na twitterju pred kratkim objavil anketo, »v kolikom (sic!) času lahko pričakujemo rehabilitacijo in opravičilo Breiviku?« (do božiča 2018, je odgovorilo 67 odstotkov njegovih sledilcev). Ta medij, v lasti SDS, promovira Bernarda Brščiča, nekdanjega državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade, čigar teksti bi morali vzbuditi srh pri vsakomer z osnovno zgodovinsko občutljivostjo. V njih najdemo elemente nacističnega antisemitizma, skupaj s teorijo o hazarskem izvoru Judov in zasmehovanjem holokavsta: »hazarski kodrolasci« s svojo »holokavstologijo« kurijo možgane Nemcem, ki zato dopuščajo mešanje z »negroidi«, trdi nekdanji Janšev svetovalec.

Ali lahko ob vseh teh »izoliranih primerih« ljudem res zamerimo, da neonacistični plakat, ki se od retorike medijev v lasti SDS razlikuje le v uporabi gotice in kljukastega križa, asociira s to stranko? Mar ni prav SDS tista, ki vsako obliko levičarstva povezuje s komunizmom, ki je po njenem itak identičen nacizmu? Quod licet Iovi, non licet bovi (Kar je zakonito za Jupitra, ni zakonito za vole)?

Stranki SDS bi lahko svetovali: če ne želite, da vas novinarji povezujejo z nacizmom, ne širite diskurza, ki mu je na las podoben. A kaj, ko to empirično dokazljivo ne drži. SDS je bila deležna primerjav z nacizmom že v časih, ko je kot vladna stranka prva uzakonila istospolna partnerstva in si prizadevala za vrnitev zaplenjenega judovskega premoženja. Glede tega obstajajo pravnomočne obsodbe za razžalitev.

Radikalizacija ne pade z Lune. Raste iz razpok predobstoječih sporov, polarizacije in šibkih standardov civilnosti. Primerov, ko obkolitev in izolacija nasprotnika sprožita njegovo radikalizacijo, je v zgodovini na pretek. Jakobinski teror se je lahko rodil le v ozračju paranoje zaradi protifrancoskega zavezništva evropskih monarhij, Stalinov vzpon težko razumemo brez sanitarnega kordona proti Sovjetski zvezi, priljubljenost ustašev pa brez umazane vojne proti hrvaškemu nacionalizmu v prvi Jugoslaviji.
Prihranil bom obtožbe levici, da je kriva za radikalizacijo SDS; že Brižinski spomeniki nas opozarjajo, da pred Bogom vsakdo odgovarja za lastna dejanja. Toda preden stopimo pred božji prestol, moramo najti način sobivanja na tem svetu, kjer bolj kot plemenita načela veljajo pragmatične formule vzajemne koristi. Prvo pravilo civilnosti je: do tebe bom korekten, če boš ti korekten do mene. Dokler nenapisani sporazum deluje, ga je preprosto vzdrževati; ko pa sprte strani začnejo uveljavljati neizrečeno grožnjo, na kateri sloni, je zelo težko ustaviti spiralo skrajnosti.

Za začetek je nujno priznati, da se je začela vrteti. Tiščanje glave v pesek nasploh ni priporočljiva taktika; v politiki je usodna. Če priznamo, da se da diskurz relativne zmagovalke volitev v dobri veri zamešati z neonacizmom, nas lahko upravičeno zmrazi. Tiste, ki menijo, da take stranke ne gre pripustiti k vladi, razumem. A pozval bi k večji samorefleksiji. Se vam zdi, da je bila strategija izločevanja doslej uspešna? Če je novinarka šokirana, ker v svojem kraju prvič vidi neonacistične plakate (za katere neposredno krivi sedanje politično stanje), potem je najmanj, kar lahko rečemo, da dosedanja politična praksa ni bila najbolj uspešna pri brzdanju radikalizacije.

V teh primerih je najboljša rešitev, da se sklene nekakšen mirovni sporazum, ki na novo začrta pogoje sobivanja. Če Janšo bolj od nacističnih plakatov v Velenju moti Titov spomenik, njegove nasprotnike pa virulentna, mestoma fašistoidna propaganda proti vsemu, kar diši po levici, bi bil dober začetek, da oboje odstranimo iz javnega prostora.

Vendar se to najverjetneje ne bo zgodilo. Če ne drugega, zato, ker bi s tem obe strani izgubili vabo za vse bolj apatične volivce. Brez propagande o komunistično-migrantsko-gejevski (nacisti bi na kratko rekli: židovski) zaroti bi podporniki SDS nemara ugotovili, da stranka zanje (kljub plagirani propagandi o »rokah, ki delajo zanje«) na državni ravni že desetletje ni dosegla tako rekoč ničesar. Do podobnega spoznanja bi brez nacističnega strašila utegnili priti volivci levice. Je heretično staviti na drugačno politično prakso?

-----------------------
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.