Meglica iz kave

Poletna vročina ni idealna za vrtičkarstvo, po drugi strani pa se človek v njej zares lahko naužije ženske lepote. Ženska lepota je močna sila, morda najmočnejša od vseh, ki nevidne tičijo in tiščijo v moških telesih. Ja, lepa ženska je v moškem, vsak jo ima že od nekdaj v globini duše. Vsak jo je sanjal že kot otrok, je pa res, da te sile nihče ne more sam izbrskati iz sebe in jo lahko sprosti in občuti le tako, da jo s svojim pogledom in občutkom obesi na kakšno konkretno žensko ob sebi in potem doživi tisto blaženost in užitek.

(KOLUMNA) Prikrito in odkrito

Kot bralec, ki šele v romaneskni zgodbi lahko doživi in začuti tisto, kar ga je prej le nejasno tiščalo. Ženska lepota je ena najbolj osrečujočih sil, če jo moški zna speljati iz sebe do ženske in v njej uživati. Pa hkrati ena najbolj uničujočih, če nedoživeta tišči v notranjosti, ker jo moški morda iz strahu pred porodno tesnobo ne zna iztisniti iz sebe in si jo razobesiti po primernem ženskem bitju. Seveda moški, ki mu sila ženske lepote neizživeta obtiči v lastnem telesu, lahko poblazni od njenega pritiska, postane recimo paranoičen od strahu pred neznanim, kar se mu pretaka v telesu; ali agresiven v naporu, da bi se tistemu notranjemu strahu na neki način uprl; ali celo sovražen do žensk, kot bi bile one krive, da ne zna svojih občutkov razobešati na njihova telesa. Ki so itak vedno pripravljena in čakajo, ob poletni vročini pa še posebej.

In takrat res ni večjega užitka kot ob srebanju kave pri sebi čutiti ta misterij, ko se sila ženske lepote nekje znotraj prebudi in človek naenkrat postane ves radosten in pozoren in opazi stvari, ki jih sicer niti z najboljšo koncentracijo ne bi ali kvečjemu v kakšnih sanjah. Zlasti če ženska na drugi strani kavne skodelice rada veliko in z žarom govori ali se zamoti kako drugače, magari s pripombami proti natakarju, ki ni dovolj hiter ali je kava premalo aromatična.

Takrat se lahko oči temeljito in uživaško sprehajajo po teksturi njene kože in linij in smejalnih gubic in las in neverjetnega prelivanja barv okoli zenic. In človek res fizično zazna, kakšna sila je v tisti reki občutkov, ki se prelivajo iz temačnega podzemlja in jih nenadoma obsije sonce in se kot pršeče kapljice igrajo v zraku in se nato usedajo in prepoznavajo na mičnih podrobnostih ženske, ki sedi na drugi strani skodelice in nekaj zavzeto razlaga.

Alojz Ihan. FOTO: Leon Vidic/Delo

Pa ne, da bi hotel podcenjevati tisto, kar takrat prihaja iz ženskih ust, prej nasprotno, pogovor z ženskami je sam po sebi skoraj vedno zanimivejši od – za moškega – preveč predvidljivih moških pogovorov. Je pa res, da imajo ženske poleg svojih besed še nekaj, kar je mnogo močnejše, in zato ženske besede včasih po krivici pridejo manj do izraza, še zlasti poleti, ko je res vroče in so možgani lenobni za besede, količina razkrite ženske kože pa se presunljivo poveča.

Zato je poletje čas, ko si ni treba delati iluzij, da smo ljudje večinoma racionalna bitja. Poleti se je mogoče brez krivde prepustiti soncu, da izhlapeva naše občutke v meglice, ki se potem dajo poljubno nositi vetru, in se oprimejo tistega, kar jim je pač namenjeno. In presenetljivo je to še najboljši način, da človek ugotovi, kaj ga je tiščalo. Zato je poletje tako umirjen čas, ker se ljudje zaradi temperatur in posledične lenobnosti sprijaznimo, da smo v glavnem iracionalna bitja, prežvekovalci sanj in se temu ustrezno vedemo. Takrat ko ni poletje, se namreč na žalost stalno oprijemamo iluzij, da v glavnem vemo, kaj v vsakem trenutku počnemo in zakaj.

Čeprav se človek na marsikaterem povsem resnem sestanku potem čudi, kako majhen del časa je v resnici namenjen racionalnemu izražanju interesov in usklajevanjem. Veliko večino časa si namreč ljudje pripovedujemo neke svoje zgodbe, ki imajo komaj kakšen stik z namenom sestanka. Menda zato, ker nas nekje tiščijo in upamo, da se bomo znebili pritiska, ko jih bomo povedali drugim, ali pa bomo ob tem celo zaslutili, kaj nas pravzaprav tišči. In potem ko se plaz čustvenega prelivanja sproži, začne vsakdo povsem naključno pridodajati svoje zgodbe in pogovor nima več neke smeri, ampak kar opleta in se naključno vali sem in tja.

Kar samo po sebi ni nič narobe, je pa res, da za te namene obstajajo boljše rešitve. Da se da med branjem dobre knjige iz sebe potegniti in razpoznati veliko več občutkov kot na sto dolgoveznih sestankih, na katerih te nestrpni sogovorniki prekinejo, še preden bi do konca izoblikoval podobo, ki bi odsevala nekaj v tebi. Prepričan sem, da bi obilnejše branje leposlovnih knjig izjemno zmanjšalo dolgoveznost sestankov, kar ne bi bil majhen prihranek.

(KOLUMNA) Vetrni odmik

Da ne govorim o učinkovitosti tistih občutkov, ki jim s svojo kožo pripravljajo gnezda ženskega telesa. Pri čemer je zajemanje teh občutkov seveda v glavnem odvisno od moškega; so taki, ki se tega bojijo kot vrag križa, pa tudi taki, ki imajo občutek za žensko lepoto tako radoživo sproščen, da znajo z njim obložiti skoraj katerokoli žensko. Zato ni žensk, ki niso lepe, kot ni ljudi, ki so dolgočasni. Dolgčas je lastnost tistega, ki opazuje, in težave pri občutenju ženske lepote so lastnost moškega, ki ne zna poiskati tega občutka v sebi.

Zato se je treba učiti. Seveda najprej od žensk, na katere tudi slepec zna obešati svoje občutke. Kot na hamburgerje, ki s tipičnim, nezgrešljivim okusom očarajo neizkušene otroške brbončice. Čeprav se potem človek hamburgerjev seveda počasi naveliča, ker se nauči uživati v manj kričavih kombinacijah okusov. Recimo v kavi, ki se ohladi na temperaturo telesa, ker takrat njen vonj kot gosta megla najbolj napolni skodelico in potem res mehko oblije nosnice in usta. Vsaka kava je drugačna in recepti zanjo so le na videz podobni.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.