V kolumni preberite:

Izvolitev skrajnega desničarja Javierja Mileia za predsednika Argentine je v zahodnih medijih, vključno s slovenskimi, sprožila zborovsko usklajeno ogročenje novinarjev in komentatorjev nad izbiro Argentincev. Zahodnocentrične interpretacije Mileieve zmage zanemarjajo, da so državljani Argentine letos še bolj kot kdajkoli prej na volitvah izbirali izključno med neizbirami in ob vnebovpijoči odsotnosti kredibilne progresivne leve kandidature. To ni rezultat stihije, ampak skrbno načrtovane zlorabe sodstva, ki so jo izpeljale oligarhične strukture v državi in s sodnimi procesi proti nekdanji predsednici Cristini Fernández de Kirchner onemogočile njeno kandidaturo. Kirshner je v svojih stališčih od nekdaj jasna: argentinski javni dolg je produkt ekonomskega terorizma zahodnih finančnih institucij in kot tak ne le neodplačljiv, ampak tudi nelegitimen. Milei je popolno nasprotje peronistističnih suverenističnih politik, ki sta jih v preteklih desetletjih zastopala zakonca Kirchner, a njegove zmage ni mogoče pripisati le aktivaciji desnega volilnega telesa. Milei je uporabil v minulem desetletju izpopolnjeno politično taktiko signaliziranja antielitizma, ki je politični triumf pred sedmimi leti slavno prinesla Donaldu Trumpu. Norec s prismojenimi, a vendarle svežimi in drugačnimi idejami v pomanjkanju boljših alternativ? Zakaj pa ne.