Odprava vrst ni reforma, ampak nujna poštenost
Odprava čakalnih vrst ni reforma, ampak samo nujna poštenost do bolnikov, ki jih naše javno zdravstvo v tem trenutku množično prepušča nepotrebni invalidnosti in smrti.
Vsak dan namreč bolnike množično napotujemo na čakanje, ki je neskladno s pravili strokovne obravnave. Zato je odprava medicinsko nedopustnih čakalnih dob civilizacijska nujnost, gre za reševanje življenj tukaj in zdaj! Sedanja vlada je (tudi) s to obljubo dobila volitve in po letu in treh mesecih vladanja bi moral biti izdelan operativen načrt, da se civilizacijska sramota odpravi. Načrt bi moral biti dovolj konkreten (organizacijsko, kadrovsko, finančno), da bi o njem lahko izrekli svoje mnenje zdravstveni ekonomisti in drugi strokovnjaki.
Po drugi strani pa bi moral načrt jasno odgovoriti državljanom na osnovno vprašanje – ali lahko še zaupam javnemu zdravstvu ali pa si moram zaradi svoje varnosti zagotoviti vzporedno zdravstveno zavarovanje? To je dilema številnih ljudi, na katero je vlada dolžna odgovoriti!
Zato je bila vladna tiskovna konferenca o usmeritvah zdravstvene politike podoben komunikacijski fiasko, kot so bili med pandemijo Kacinovi javni nagovori. Po skoraj poldrugem letu vladanja izreči, da se bo vlada lotila čakalnih vrst z analizo dostopnosti »od začetka«, je nedostojno.
Po analizi pa bodo menda začeli še projekt merjenja kakovosti, ob tem pa povsem prezrli najbolj v nebo vpijočo nekakovost, ki je očitna brez vsake analize – nedopustno zamujanje zdravstvenih obravnav zaradi čakalnih vrst.
Imamo javni zdravstveni sistem, ki vsem zavarovancem ZZZS obljublja pravico do korektnega zdravljenja. Zamujanje zdravstvenih obravnav prek skrajnih strokovno dopustnih rokov je nestrokovno zdravljenje, je mazaštvo in je goljufanje zavarovancev s smrtno nevarnimi posledicami.
Zato takojšnja odprava čakalnih vrst ni zdravstvena reforma, ampak zgolj osnovna civilizacijska dolžnost, ki jo država (sploh taka, ki monopolizira zdravstvo), ne glede na denar in sheme v glavah zdravstvenih politikov, preprosto mora opraviti. Podobno kot mora pomagati ljudem ob poplavah.
Kaj bi bilo, če bi namesto reševanja poplavljencev sklicali tiskovno konferenco o napovedi študije za dolgoročno urejanje vodotokov? Ljudje v stiski bi jih raztrgali. Tudi čakajoči bolniki so ljudje v stiski, ki je za TV-kamere sicer manj dramatično fotogenična od povodnji, ampak mnogim čakajočim gre smrtno zares.
Zato je nujno takoj ukrepati. Finančne posledice te »reševalne akcije« pa naj potem v nove sistemske okvire uredi zdravstvena reforma, ki bo seveda trajala pet ali deset let, ampak bolnikov medtem menda ne bomo barbarsko metali v prepade. Sprijazniti se z vizijo spontanega končanja čakalnih vrst na meglenem koncu reforme ni odgovorno in predvsem ni človeško.
Če se vladi zdi, da so nujni izredni ukrepi zaradi porušenih hiš in cest v nedavnih poplavah, pa vendarle ne more biti sprejemljivo prihodnjih deset let pošiljati več tisoč bolnikov v nepotrebne bolniške, invalidnosti in grobove. Hiše in ceste bi reševali takoj, čez tisoče živih ljudi pa bi s ciničnim nasmeškom narisali križ, češ, da bo po reformi pač bolje. So torej nenadoma več vredne hiše in ceste kot človeška življenja? Ali pa je bolne in mrtve preprosto lažje prikriti in pospraviti pod politično preprogo?
Takoj po odstavitvi ministra Danijela Bešiča Loredana sem zapisal, da je minister moral oditi predvsem zato, ker je postal preveč izrazit simbol za obljubo o odpravi čakalnih vrst, ki je ob ministrovi pojavi ljudje do naslednjih volitev ne bodo pozabili.
Potem so vladni ekonomisti (še pred poplavami!) izračunali, da denarja za oskrbo vseh bolnih Slovencev nočejo dati (vsaj dodatno milijardo na leto). Zato je moral Loredan oditi, da bi ga ljudje čim prej pozabili in obenem pozabili tudi na obljubo o odpravi čakalnih vrst.
Naloga naslednjega ministra ne bo odprava čakalnih vrst, ampak neka druga, manj zavezujoča zdravstvena zgodba, ki bi jo PR lahko prodal kot reformo ob pogoju, da »izgine« Loredan.
Žal se moje zapisano sumničenje ob odstavitvi Loredana zdaj uresničuje. Namesto volilne obljube o odpravi čakalnih dobivamo neoprijemljivo, uradniško retoriko o urejanju nekih organizacijskih tehnikalij v javnem zdravstvu, kar sicer javnost posluša že tri desetletja, in posledice so vidne vsem.
Po eni strani je ta retorika brez konkretne vsebine in številk, ki bi v razpravo pritegnile zdravstvene ekonomiste, organizatorje in druge strokovnjake. Po drugi strani je ta retorika za širšo javnost žaljivo tehnicistična in drobnjakarska – koga pa brigajo oznake na napotnicah!
Na volitvah ste obljubili, da ljudje ne bodo več umirali v čakalnih vrstah, obljubili ste, da bo javno zdravstvo opravilo posege dovolj hitro, da ljudem ne bo treba iti v vzporedni zdravstveni sistem. Kar je tudi edina možnost, da se javno zdravstvo ohrani, saj se bodo ob prosperiranju vzporednega zdravstva tudi zdravstveni delavci (zaradi boljših plač) preselili v slednjega. Glede na povedano na tiskovni konferenci je napotek ljudem – še leta se ne bo nič spremenilo.
Zato je takojšnja akcija za odpravo čakalnih vrst tudi edini pravi test resnih namenov o »krepitvi javnega zdravstva«. Samo s političnimi gesli in načrti ni mogoče storiti nič, zdravljenje vsakega bolnika posebej je fizično opravilo, podobno kot popravljanje državnih cest, vsakega od tisočih kilometrov je treba sproti pregledovati in popravljati, fizično, ker papirnati dokumenti in časovnice ne morejo pokrpati niti ene luknje na cesti!
Kot ne morejo opraviti pregleda niti enega revmatološkega ali kakega drugega bolnika. Ljudje pa ne glede na roke za sprejemanje novih vladnih dokumentov vsak dan zbolevajo, in če ne pridejo pravočasno do zdravstvene oskrbe, nastajajo zdravstvena škoda, nepotrebne bolniške, invalidnosti in smrti in vse to se dogaja vsak dan, ko vlada ne želi obremenjevati javnih financ z bolniki, ker se je odločila, da bi bilo to predrago.
***
Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
