Oksimacron
Lani se Macron ni podal na ležeren oddih, saj dokler je prenova, ni odmora, treba je delati. Letos je slišati bolj sproščene tone.
Odpri galerijo
Predsednik, le na dopust, pa naj bo »Macron na počitnicah« slišati še takšen oksimoron! FOTO: AFP
Novi časi, novodobne navade predsednikov. O hiperaktivnem francoskem »reformistu« Emmanuelu Macronu se mnogi strogo resno šalijo, kako je čas – kajti poletje že dobro pritiska –, da bi malo dopustniško predahnil. »Prazna vreča ne stoji pokonci«; in kdo si upa trditi, da govori rek o hrani le v fizičnem smislu. Sploh nad predsedniško dušo je treba skrbno bedeti kot nad zgledom, ki vleče. Zato, predsednik, le na dopust, pa naj bo »Macron na počitnicah« slišati še takšen oksimoron! Francija vmes ne bo klecnila.
Lani se Macron ni podal na ležeren oddih, saj dokler je prenova, ni odmora, treba je delati, če ne kar garati; veljalo je tudi za ministre. Letos je slišati bolj sproščene tone, kakor domala vsi voditelji francoske pete republike pred njim naj bi se avgusta podal v rezidenco Brégançon v Bormes-les-Mimosas na francoski Rivieri. V božanskem morskem okolju na gromozanski skali je srednjeveško utrdbo za uradno, povečini poletno, rezidenco predsednikov leta 1968 prefinjeno izbral Charles de Gaulle. Sam je v njej menda prenočil le enkrat in kaj šele, da bi počival, saj so ga mučili, kot se je ohranila urbana legenda, prekratka postelja in nadležni komarji, zato pa je bila bolj po godu naslednikom, od Pompidouja do Sarkozyja. Po bližnji plaži, ki seveda ne more biti zasebna, so komaj z leti začeli vedno bolj oprezati radovedni paparaci – ki so turista Hollanda, recimo, leta 2012 po njegovi volji ovekovečili v navadnih bermuda kratkih hlačah.
Za francoske predsednike pred desetletji so bila poletja v Brégançonu lepi časi počitnic, kakor so sploh preživljali krasna dolga poletja, ko so tudi za več tednov diplomatsko »izginili« h kolegom na južno stran Mediterana: Valéry Giscard d'Estaing na safari v srce Afrike in François Mitterrand v Egipt. Le kdo bi jim sledil – Mitterrandu, denimo, še v vzporedno intimno življenje –, ko pa ni bilo vse mogoče sodobne tehnologije, ko je bila črta med javnim in zasebnim potegnjena ostro in je bilo obveščanje javnosti omejeno na določen informativni blok dneva in izbrane časopisne strani. Kaj ne bi potem danes tudi največji zagledanci v prihodnost mogli razumeti zaslepljenih nostalgikov, zakaj tarnajo za dobrimi starimi časi in jih tudi politično kujejo v nebo. Nekoč se ni na visokem vrhu videlo nič, vsaj problematičnega ne, a to ne pomeni, da ni bilo zamegljevanja. Danes je transparentno domala vse, od predsedniškega vrha do dna navadnosti, ki sta zato tudi vse manj vsaksebi. Je raja nekdaj res naivno verjela, da jo vodi nadčlovek, zelo drugačen od nje same, vedno samo krvave pod kožo?
Potem ko je nekdanji predsednik Hollande, ki je zdržema opozarjal na svojo »normalnost«, poleti 2014 rezidenco Brégançon odprl za široko javnost – kakor pravijo v turističnem uradu v Bormes-les-Mimosas, bodo ogledi mogoči v juliju in septembru –, sta Macronova, ki sta se tjakaj prvič odpravila komaj letošnjega maja, pred nedavnim spustila v javnost informacijo, da bosta znotraj utrdbe uredila: bazen. Olala. Zlahka si je predstavljati, kako je v napornih Macronovih časih, polnih težkih reform in zadrgnjenih odločitev, povezanih tudi z Evropo, lahkotno završalo po medijih, in ne le po najbolj plehkih in pogrošnih. Javnost pač ve, koliko je megalomanskemu Macronu do starih »kraljevskih« simbolov Francije in tako tudi do arhitekturno togega Brégançona, hkrati pa hiti v duhu novodobne transparentnosti povedati tudi vse – o bazenu. Niti ne o takem vkopanem, saj geografska konfiguracija ne omogoča vkopa, ampak menda o cenovno kar smešno navadnem in dostopnem, morda celo montažnem ali kar napihljivem, kakor se zdaj posmihajo šaljivci. Odločitev je povezana z varnostjo, med plavanjem v morju mora predsednika varovati nič koliko varnostnikov, tako s kopnega kot iz vode, in seveda si vsaj med dopustom tudi prvi francoski par želi zasebnosti. Da, menda je vse to treba podrobno razlagati ljudem ...
Novi časi, nove stare navade. Nekdanje kraljevske vzvišenosti po Macronovo in njegove nove pritlehnosti po želji spotakljivih množic. Smešna »hibridnost« časa, oksimacron. A ko ljudstvo ve vse, potem gotovo ne ve ničesar.
Lani se Macron ni podal na ležeren oddih, saj dokler je prenova, ni odmora, treba je delati, če ne kar garati; veljalo je tudi za ministre. Letos je slišati bolj sproščene tone, kakor domala vsi voditelji francoske pete republike pred njim naj bi se avgusta podal v rezidenco Brégançon v Bormes-les-Mimosas na francoski Rivieri. V božanskem morskem okolju na gromozanski skali je srednjeveško utrdbo za uradno, povečini poletno, rezidenco predsednikov leta 1968 prefinjeno izbral Charles de Gaulle. Sam je v njej menda prenočil le enkrat in kaj šele, da bi počival, saj so ga mučili, kot se je ohranila urbana legenda, prekratka postelja in nadležni komarji, zato pa je bila bolj po godu naslednikom, od Pompidouja do Sarkozyja. Po bližnji plaži, ki seveda ne more biti zasebna, so komaj z leti začeli vedno bolj oprezati radovedni paparaci – ki so turista Hollanda, recimo, leta 2012 po njegovi volji ovekovečili v navadnih bermuda kratkih hlačah.
Za francoske predsednike pred desetletji so bila poletja v Brégançonu lepi časi počitnic, kakor so sploh preživljali krasna dolga poletja, ko so tudi za več tednov diplomatsko »izginili« h kolegom na južno stran Mediterana: Valéry Giscard d'Estaing na safari v srce Afrike in François Mitterrand v Egipt. Le kdo bi jim sledil – Mitterrandu, denimo, še v vzporedno intimno življenje –, ko pa ni bilo vse mogoče sodobne tehnologije, ko je bila črta med javnim in zasebnim potegnjena ostro in je bilo obveščanje javnosti omejeno na določen informativni blok dneva in izbrane časopisne strani. Kaj ne bi potem danes tudi največji zagledanci v prihodnost mogli razumeti zaslepljenih nostalgikov, zakaj tarnajo za dobrimi starimi časi in jih tudi politično kujejo v nebo. Nekoč se ni na visokem vrhu videlo nič, vsaj problematičnega ne, a to ne pomeni, da ni bilo zamegljevanja. Danes je transparentno domala vse, od predsedniškega vrha do dna navadnosti, ki sta zato tudi vse manj vsaksebi. Je raja nekdaj res naivno verjela, da jo vodi nadčlovek, zelo drugačen od nje same, vedno samo krvave pod kožo?
Potem ko je nekdanji predsednik Hollande, ki je zdržema opozarjal na svojo »normalnost«, poleti 2014 rezidenco Brégançon odprl za široko javnost – kakor pravijo v turističnem uradu v Bormes-les-Mimosas, bodo ogledi mogoči v juliju in septembru –, sta Macronova, ki sta se tjakaj prvič odpravila komaj letošnjega maja, pred nedavnim spustila v javnost informacijo, da bosta znotraj utrdbe uredila: bazen. Olala. Zlahka si je predstavljati, kako je v napornih Macronovih časih, polnih težkih reform in zadrgnjenih odločitev, povezanih tudi z Evropo, lahkotno završalo po medijih, in ne le po najbolj plehkih in pogrošnih. Javnost pač ve, koliko je megalomanskemu Macronu do starih »kraljevskih« simbolov Francije in tako tudi do arhitekturno togega Brégançona, hkrati pa hiti v duhu novodobne transparentnosti povedati tudi vse – o bazenu. Niti ne o takem vkopanem, saj geografska konfiguracija ne omogoča vkopa, ampak menda o cenovno kar smešno navadnem in dostopnem, morda celo montažnem ali kar napihljivem, kakor se zdaj posmihajo šaljivci. Odločitev je povezana z varnostjo, med plavanjem v morju mora predsednika varovati nič koliko varnostnikov, tako s kopnega kot iz vode, in seveda si vsaj med dopustom tudi prvi francoski par želi zasebnosti. Da, menda je vse to treba podrobno razlagati ljudem ...
Novi časi, nove stare navade. Nekdanje kraljevske vzvišenosti po Macronovo in njegove nove pritlehnosti po želji spotakljivih množic. Smešna »hibridnost« časa, oksimacron. A ko ljudstvo ve vse, potem gotovo ne ve ničesar.
