Prava tehnika

»In po nedoumljivih hodnikih, za katere se je zdelo, da nebo povezujejo s središčem Zemlje, je veter prinesel druge oblake.« Podobno, kot je piš, ki dobro dene, v svoji Epizodi v življenju popotnega slikarja popisal César Aira, so Zasavci čakali svežega vetra, ki bo nadnje privel iz soban nove vlade. Občutek je bil dober. A kar se je zgodilo, bolj kot na dobrodejen vetrc spominja na nezdrav prepih. Zasavci so od Šarčeve vlade veliko pričakovali: med drugim, da bodo v vladnih sobanah imeli Medveda; dobili so pa – Fakina. Eh, Zasavci, občutek človeka res lahko nekajkrat reši, nazadnje pa ga pokoplje …
 
Rudija Medveda, do volitev direktorja Švaganove vitke občinske uprave, so Zasavci že videli na mestu enega od podpredsednikov državnega zbora. Iz kvote LMŠ seveda. Pa nič od tega. Ob fake novici, da bo morda pristal v vrhu resorja za javno upravo, se je pol Zasavja muzalo. Niso namreč verjeli, da si je Medved na čelu zagorske uprave, pa naj bo ta še tako lepo vitka, nabral toliko dragocenih izkušenj, da bi se lahko zavihtel naravnost na Koprivnikarjev stol. Čeprav! Nekoč drugi človek zagorske občine zna vsaj tako dobro z besedami kot dosedanji minister Boris Koprivnikar z – notami. Ob občinskem prazniku 9. avgustu je Medved na facebooku voščil vsem Zagorjanom in vsakemu posebej. »To so Vaši uspehi,« je zapisal. In nadaljeval:  »In ko me bo zdaj še ne dveletni vnuk Adam vprašal, kje da sem bil, ko se je pisala zgodba o uspehu zagorske doline, mu bom lahko s ponosom odgovoril 'Zraven sem bil, zraven, z dušo in srcem.'« Khmm. Če drži, da ima človeško bitje eno srce in eno dušo, se bojim za Marjana Šarca. In za Medveda. Če je dušo in srce pustil pri Švaganu, bo res težko dal še kaj od sebe pri - Šarcu.
 
Zasavce skrbi tudi Samo Fakin, kandidat za novega ministra za zdravje. Kaj če se mu tudi na ministrstvu zgodi, kar se  mu je v zdravstveni zavarovalnici, preden je odšel v Thermano v Laško?! Tehtne razloge je imel za odhod. Preprosto ni bil več srečen v službi, je rekel. Sreča pa je vselej tako opoteča, ne glede na to, kje spremlja človeka.
 
Tudi legendarna Strojna tovarna v Trbovljah je nima. Sreče, namreč. Pa cele strehe tudi ne več. Tri stečaje oziroma prislke je preživela, še vodna ujma, ko se je davnega 1994. oblak odtrgal nad Čemšeniško planino, ji ni mogla do živega, prenesla je celo, da je pristala v lasti energetika s Podkuma Petra Kotarja. Zdaj pa je od kdo ve kod, kdo ve kdaj in kdo ve zakaj priletela iskra in ji uničila pol ostrešja. Ljudje so kar drli gledat, čeprav je bilo prahu skoraj toliko, kot kadar je v Lafargeu filtre ven vrglo.

In ko so tako gledali, so opazili tudi, da se trboveljska gasilska lestev ne spopada najbolje z ognjem. Kar se z juga zaslišijo zagorske sirene. Pomoč je prišla v pravem času. Zagorska lestev ima za pet metrov in pol več klinov, pa pod kotom lahko »operira«, niso mogli skriti občudovanja Trbovci. Zakaj bi ga, ko pa je »lojtra« prve trbovske gospodične Gabrič stala celo premoženje – več kot pol milijona, a se je na več kot 32 metrov ne da raztegniti. V dvanajsto nadstropje stolpnice gotovo ne, so ugibali. Švagan je pri Celjanih kupil rabljeno, desetkrat cenejšo lestev, pa jo razteguje, da je veselje, so še ugotavljali vrli trboveljski možje. Dokler ni nekdo zadel gasilske žebljice na  pametno glavico, rekoč, da nič zato, če imajo Zagorjani boljšo lestev, ker je trbovski curek daljši od zagorskega. Vsi so se obrnili v smer, kjer so se pretakale tekočine. Prvi Zagorjan pa je na novinarsko vprašanje, kako komentira trbovske ugotovitve, izjavil: »Dolžina je, enako kot pri vodenju občine, tudi pri gašenju sekundarnega pomena. Primarna je – tehnika.«