Predsednik, ki ga strižejo z nožem
Sanader je naredil vsaj tri ključne prelome, ki jih Tuđman ni želel dopustiti, Račan, ki je prevzel oblast za njim, pa ni smel izpeljati.
Odpri galerijo
Na fotografiji: Ivo Sanader FOTO: Foto Ranko Suvar/Cropix
Kaj se lahko zgodi človeku, da v urah, ko čaka, da ga policija spet odpelje v zapor, začne pisati pismo, naslovljeno na predsednico države, predsednika parlamenta in predsednika vlade? Vprašanje je še toliko bolj vabljivo, če vemo, da so piscu, tistega dne stalno prisluškujočemu nenavadnim zvokom okoli svojega doma, pravzaprav že odvzeli vse, kar je imel: ugled in premoženje, moč in slavo in tudi pravico do vsakdanjega življenja. In prav ta pisec, ki je živel skoraj povsem zaprt v svojem domu, pred pričakujočo ponovno aretacijo ni pripravljal potrebne prtljage za odhod v še večjo in nadzorovano osamo, ampak pisal skoraj ironično pismo svojim naslednikom. Vzrok je bil lahko samo eden: bal se je, da mu bodo odvzeli še edino, o čemer je bil prepričan, da mu ne morejo odvzeti – njegov spomin in njegovo pomembno mesto v oblikovanju države.
Dr. Ivo Sanader, bivši hrvaški predsednik vlade, je v četrtek, 4. aprila letos, na dan, ko je izvedel, da mu je hrvaško sodišče na ponovnem sojenju zvišalo izrečeno kazen ter da bo ponovno aretiran in znova zaprt, pisal odprto pismo Kolindi Grabar Kitarović, Gordanu Jandrokoviću in Andreju Plenkoviću. Spraševal jih je, zakaj ne on ne bivša predsednik države in parlamenta, Stjepan Mesić in Luka Bebić, niso bili povabljeni na proslavo obletnice vstopa Hrvaške v obrambno zvezo Nato. Sanader piše brezskrbno, vendar zadnji stavek pisma izdaja njegovo stisko in strah. Napiše, da upa, da tudi člani sedanjega hrvaškega državnega vrha ne bodo pozabljeni ali da bi bili pri svojih naslednikih trajno spregledani. Pisec se je bal, da ga bo država izbrisala iz svojega spomina. In zato je pisal pismo.
Prve dni junija lani sem v dvorani zagrebškega hotela Westin poslušal Sanaderjev nastop. Predstavil je drugo knjigo svojih spominov. Kot da bi se že takrat zavedal novih težav, je za letošnjo pomlad napovedal njeno nadaljevanje. In sporočil, da bo zelo vznemirljivo branje. Bilo je kot sporočilo, da mu je, kot obramba, ostalo le še pisanje in spomin o prav vsem iz časa oblikovanja hrvaške države. Tudi o stvareh, ki bi jih želeli vsi pozabiti. Pismo, ki ga je pred dnevi napisal sedanjim hrvaškim predsednikom, je zato bolj kot spraševanje, kdo in zakaj ga je črtal s seznama povabljenih na javno skoraj neopaženo proslavo, treba razumeti kot opomin, da ga lahko zaprejo, da ga lahko, kot njegovi učenci – vsi trije naslovniki so posledica njegovih kadrovskih odločitev – zamolčijo, vendar njemu samemu ne morejo vzeti lastnega spomina.
Sanader je v času, ko je bil edini gospodar vseh odločitev, ki jih je sprejemala hrvaška država, oblikoval tudi poseben model organiziranega državno-strankarskega kriminala, ki je njemu in zaupnim vladnim sodelavcem omogočal dostop do blagajn državnih podjetij ter računov vladnih služb in ministrstev. Obstaja veliko pričanj, kako so denar nosili in po kakšnem ključu tudi odnašali od pooblaščenih pobiralcev različnih podkupnin, svojevrstnih sponzorstev in najrazličnejših prispevkov. Velike vsote denarja so prihajale in bile deljene največkrat na najbolj preprost in hkrati najbolj zakrit način, v gotovini. Toda zato mu sodijo. In to ne more biti vzrok za zanikanje Sanaderjeve vloge v času po odhodu dr. Franja Tuđmana. Sanader je naredil vsaj tri ključne prelome, ki jih Tuđman zaradi svoje državniške doktrine ni želel dopustiti oziroma jih je celo prepovedoval, Ivica Račan, ki je prevzel oblast za njim, pa ni smel izpeljati. Sanader je vedel, da mora sprejeti odločitve. Temu je prilagodil tudi celoten političen in vladni aparat. Uporabil je najrazličnejša orodja, najprej posebno volilno aritmetiko, ki mu je zagotovila predsedniško zmago v stranki, nato potrebne aktivnosti, ki so mu omogočile oblikovanje vlade in še malo pozneje tiho uzakonitev pravice do korupcije vseh lojalnih ljudi tako v občinah kot v vladi in stranki. To je bil njegov način vodenja države, ki je nosil uspehe. Zato se je lahko pogodil z glavno tožilko mednarodnega sodišča za vojne zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije, Carlo del Ponte in ji zagotovil popolno sodelovanje njegove vlad ter predajo osumljenega generala Anteja Gotovine. Potem je, ob popolnem presenečenju evropskih opazovalcev, izrekel »Hristos se rodi« in Srbe, živeče na Hrvaškem, ponovno vključil v hrvaško politično telo. Odločil je, da je naloga njegove vlade lahko samo ena, vstop Hrvaške v EU in zvezo Nato. Da je treba temu podrediti prav vse.
In prav tu postane Sanaderjevo zadnje pismo zanimivo tudi za Slovenijo. Predsednika slovenske vlade Boruta Pahorja je 23. januarja 2009 poklical po telefonu zaradi ureditve odnosov med državama, saj ni vedel, ali bo Hrvaška sprejeta kot polnopravna članica EU sama ali skupaj z Republiko Srbijo. Zato je potreboval sporočila o svoji pripravljenosti na dogovor. A je bil že aprila istega leta ta klic pozabljen. Na proslavi zveze Nato v Strasbourgu, kjer so se zbrali najmočnejši ljudje sveta, je Sanader govoril predvsem o doslednosti in pravici hrvaške države v sporu s samovoljno Slovenijo. Hrvaška je dobila potrebno soglasje za članstvo v zvezi Nato, kar je Sanader razumel kot znak, da bo dobil tudi soglasje za članstvo v EU. Da je mnenje slovenske politike nepomembno. Sodelavcem je nato napovedal svojo diplomatsko ofenzivo, s katero bo postavil enotno vez Pariz–Berlin–London. Želel jih je prepričati, da je treba pozabiti parafiran dogovor Drnovšek-Račan o mejnih in drugih vprašanjih ter začeti znova z mednarodno arbitražo. Slovenska politika blokade se bo zlomila najpozneje do jeseni, je pojasnjeval. Sanader je bil prepričan o svoji politiki zmagoslavja in vzpostavitev hrvaškega dominantnega položaja na Jadranu ter o svojem dokončnem vstopu v hrvaško zgodovino.
Dr. Ivo Sanader je zaprt v velikem zagrebškem zaporu Remetinec. Čaka ga še nekaj sodnih procesov.
***
Borut Šuklje je svetovalec za področje Jugovzhodne Evrope in Zahodnega Balkana
Dr. Ivo Sanader, bivši hrvaški predsednik vlade, je v četrtek, 4. aprila letos, na dan, ko je izvedel, da mu je hrvaško sodišče na ponovnem sojenju zvišalo izrečeno kazen ter da bo ponovno aretiran in znova zaprt, pisal odprto pismo Kolindi Grabar Kitarović, Gordanu Jandrokoviću in Andreju Plenkoviću. Spraševal jih je, zakaj ne on ne bivša predsednik države in parlamenta, Stjepan Mesić in Luka Bebić, niso bili povabljeni na proslavo obletnice vstopa Hrvaške v obrambno zvezo Nato. Sanader piše brezskrbno, vendar zadnji stavek pisma izdaja njegovo stisko in strah. Napiše, da upa, da tudi člani sedanjega hrvaškega državnega vrha ne bodo pozabljeni ali da bi bili pri svojih naslednikih trajno spregledani. Pisec se je bal, da ga bo država izbrisala iz svojega spomina. In zato je pisal pismo.
Prve dni junija lani sem v dvorani zagrebškega hotela Westin poslušal Sanaderjev nastop. Predstavil je drugo knjigo svojih spominov. Kot da bi se že takrat zavedal novih težav, je za letošnjo pomlad napovedal njeno nadaljevanje. In sporočil, da bo zelo vznemirljivo branje. Bilo je kot sporočilo, da mu je, kot obramba, ostalo le še pisanje in spomin o prav vsem iz časa oblikovanja hrvaške države. Tudi o stvareh, ki bi jih želeli vsi pozabiti. Pismo, ki ga je pred dnevi napisal sedanjim hrvaškim predsednikom, je zato bolj kot spraševanje, kdo in zakaj ga je črtal s seznama povabljenih na javno skoraj neopaženo proslavo, treba razumeti kot opomin, da ga lahko zaprejo, da ga lahko, kot njegovi učenci – vsi trije naslovniki so posledica njegovih kadrovskih odločitev – zamolčijo, vendar njemu samemu ne morejo vzeti lastnega spomina.
Sanader je v času, ko je bil edini gospodar vseh odločitev, ki jih je sprejemala hrvaška država, oblikoval tudi poseben model organiziranega državno-strankarskega kriminala, ki je njemu in zaupnim vladnim sodelavcem omogočal dostop do blagajn državnih podjetij ter računov vladnih služb in ministrstev. Obstaja veliko pričanj, kako so denar nosili in po kakšnem ključu tudi odnašali od pooblaščenih pobiralcev različnih podkupnin, svojevrstnih sponzorstev in najrazličnejših prispevkov. Velike vsote denarja so prihajale in bile deljene največkrat na najbolj preprost in hkrati najbolj zakrit način, v gotovini. Toda zato mu sodijo. In to ne more biti vzrok za zanikanje Sanaderjeve vloge v času po odhodu dr. Franja Tuđmana. Sanader je naredil vsaj tri ključne prelome, ki jih Tuđman zaradi svoje državniške doktrine ni želel dopustiti oziroma jih je celo prepovedoval, Ivica Račan, ki je prevzel oblast za njim, pa ni smel izpeljati. Sanader je vedel, da mora sprejeti odločitve. Temu je prilagodil tudi celoten političen in vladni aparat. Uporabil je najrazličnejša orodja, najprej posebno volilno aritmetiko, ki mu je zagotovila predsedniško zmago v stranki, nato potrebne aktivnosti, ki so mu omogočile oblikovanje vlade in še malo pozneje tiho uzakonitev pravice do korupcije vseh lojalnih ljudi tako v občinah kot v vladi in stranki. To je bil njegov način vodenja države, ki je nosil uspehe. Zato se je lahko pogodil z glavno tožilko mednarodnega sodišča za vojne zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije, Carlo del Ponte in ji zagotovil popolno sodelovanje njegove vlad ter predajo osumljenega generala Anteja Gotovine. Potem je, ob popolnem presenečenju evropskih opazovalcev, izrekel »Hristos se rodi« in Srbe, živeče na Hrvaškem, ponovno vključil v hrvaško politično telo. Odločil je, da je naloga njegove vlade lahko samo ena, vstop Hrvaške v EU in zvezo Nato. Da je treba temu podrediti prav vse.
In prav tu postane Sanaderjevo zadnje pismo zanimivo tudi za Slovenijo. Predsednika slovenske vlade Boruta Pahorja je 23. januarja 2009 poklical po telefonu zaradi ureditve odnosov med državama, saj ni vedel, ali bo Hrvaška sprejeta kot polnopravna članica EU sama ali skupaj z Republiko Srbijo. Zato je potreboval sporočila o svoji pripravljenosti na dogovor. A je bil že aprila istega leta ta klic pozabljen. Na proslavi zveze Nato v Strasbourgu, kjer so se zbrali najmočnejši ljudje sveta, je Sanader govoril predvsem o doslednosti in pravici hrvaške države v sporu s samovoljno Slovenijo. Hrvaška je dobila potrebno soglasje za članstvo v zvezi Nato, kar je Sanader razumel kot znak, da bo dobil tudi soglasje za članstvo v EU. Da je mnenje slovenske politike nepomembno. Sodelavcem je nato napovedal svojo diplomatsko ofenzivo, s katero bo postavil enotno vez Pariz–Berlin–London. Želel jih je prepričati, da je treba pozabiti parafiran dogovor Drnovšek-Račan o mejnih in drugih vprašanjih ter začeti znova z mednarodno arbitražo. Slovenska politika blokade se bo zlomila najpozneje do jeseni, je pojasnjeval. Sanader je bil prepričan o svoji politiki zmagoslavja in vzpostavitev hrvaškega dominantnega položaja na Jadranu ter o svojem dokončnem vstopu v hrvaško zgodovino.
Dr. Ivo Sanader je zaprt v velikem zagrebškem zaporu Remetinec. Čaka ga še nekaj sodnih procesov.
***
Borut Šuklje je svetovalec za področje Jugovzhodne Evrope in Zahodnega Balkana
