Razpis
Nedavno razkritje nezanimanja mladih zdravnikov za specializacijo iz družinske medicine, ko se je na 70 razpisanih mest prijavilo le 15 kandidatov, je skrb vzbujajoče. Vse kaže, da je dosedanje pomanjkanje družinskih zdravnikov v fazi začaranega kroga – zaradi premalo zdravnikov so ti preobremenjeni s preveč pacienti. Preobremenjenost sili zdravnike v premalo temeljito obravnavo bolnikov z veliko slabih občutkov in (pre)malo strokovnega zadoščenja. Hkrati so iz istega razloga izpostavljeni nezadovoljstvu bolnikov. Zato se študenti medicine, ki pri kliničnem delu vse to vidijo, izogibajo specializaciji družinske medicine. To prinaša še večje pomanjkanje družinskih zdravnikov, še večjo obremenjenost in še manj zanimanja mladih zdravnikov za ta poklic.
Paradoksno je, da je pouk družinske medicine med študenti medicine zelo cenjen in priljubljen. Študenti, ki so vendarle v veliki večini prišli študirat medicino iz želje, da bi pomagali ljudem, z velikim navdušenjem sledijo praktičnim vajam komunikacijskih veščin in treningom pozornosti na različne psihološke, vedenjske in socialne okoliščine, ki so pomembne pri bolnikovem doživljanju bolezni in vplivajo tudi na način sodelovanja pri zdravljenju. Učitelji družinske medicine so v zadnjih desetletjih z učbeniki (ki jih prevedene uporabljajo tudi v tujini) in inovativnim delom s študenti spremenili podobo negotovega »splošnega zdravnika« v »družinca« s svojimi povsem specifičnimi veščinami, ki jim nihče drug ni kos. In večini študentov je med študijem predmeta družinske medicine zelo všeč pestrost, celovitost in osebni odnos, ki ga v vidijo v ambulantah.
Zato se zdi paradoksno, da študenti medicine, ki imajo v Sloveniji enega najboljših in najbolj priljubljenih poukov družinske medicine v tem delu EU, po končanem študiju ne želijo specializirati prav družinske medicine. Morda je, če sem nekoliko sarkastičen, del odgovora ravno v res kakovostnem pouku, ki v študentih ustvari visoka pričakovanja do načina dela, kakršnega bi radi prakticirali s svojimi bolniki. Potem pa treščijo v realnost, ki je tako zelo drugačna, da ji rečejo – ne, hvala! So druge, boljše opcije.
O praktični izvedbi družinske medicine žal ne odloča medicinska stroka, ampak odločevalci, ki krojijo slovenski zdravstveni sistem. Politika in ZZZS. Tudi tam vsi v formalnih dokumentih poudarjajo pomembnost družinske medicine in osnovne zdravstvene dejavnosti. Žal odločevalci v praksi družinsko medicino razumejo kot izvajanje zdravstvenih storitev po pravilih plačnika in ne kot skrb za sočloveka. Tak zgrešen koncept izvira iz nezaupanja med oblastjo in stroko ter predvideva, da je oblast sposobna s strogim nadzorom in kaznovanjem morebitnega kršenja pogodb zagotoviti red in disciplino. Za »red in disciplino« morajo družinski zdravniki nenehno izpolnjevati na stotine obrazcev, da »upravičijo točke«, ki so jih opravili. Pri tem določila o izpolnjevanju pogodbenih obveznosti redno nadzirajo in odstopanja dosledno sankcionirajo. To pomeni, da začne zdravnika bolj skrbeti, kako bo izpolnil vse administrativne obrazce, kot pa, kako bo poskrbel za pacienta.
Skladno s tako politiko »reda in discipline« so urejeni tudi informacijski sistemi, ki jih imajo družinski zdravniki. Primarno so namenjeni poslovanju z ZZZS, in ne čim širši in enostavni komunikaciji z vsemi kolegi, ki zdravijo istega bolnika v specialističnih ambulantah in bolnišnicah (elektronski karton). Pri tem se tudi velike količine poročil o opravljenem delu, ki jih zbira ZZZS, ne analizirajo in ne predstavljajo zdravstveni stroki do mere, da bi na podlagi težav pri izvajanju zdravstvene oskrbe izvajalci in upravljavci zdravstva reorganizirali dejavnosti, ki povzročajo težave.
Vso opisano diskrepanco med tem, kako bi moralo potekati dobro delo družinskega zdravnika, in realnostjo, mladi zdravniki hitro opazijo in se odločijo, saj gre za njihovo življenje. Država pa bi se morala zavedati, da stihija kadrovskega razpadanja družinske medicine v resnici lahko konča v njenem izginotju. Čeprav bomo vsi jokali in kričali, da je to velika strokovna in družbena škoda. Če ni, še vojska ne vzame.
V ZDA že več kot desetletje napovedujejo konec družinske medicine, ker se tam zdi zdravstvenim zavarovalnicam stroškovno ugodneje, da ustanavljajo večje zdravstveno-bolnišnične centre, kamor bolniki pridejo in jih nato kar tam »sortirajo« za posamezne vrste nadaljnjih zdravstvenih obravnav. Vzporedno s tem se zmanjšuje tudi zanimanje mladih zdravnikov za specializacijo iz družinske medicine, saj po eni strani gledajo umiranje tega poklica, po drugi strani pa razvoj medicine in staranje ljudi odpira prostor za prakticiranje veliko novih zdravniških veščin, ki so tehnološko atraktivne ter prinašajo možnost mirne in finančno uspešne »zdravniške obrti«. Samo pomislimo, da je zgolj v zadnjih treh desetletjih postalo »normalno«, da si velik delež starejših ljudi prej ali slej zamenja očesno lečo, kolk ali koleno, operira hrbtenico, stopalo ali krčne žile, uredi zobne proteze vključno z zobnimi vsadki, dobi slušni aparat, srčni spodbujevalec, operira prostato, hodi na aplikacije zdravil in kontrolne preglede zaradi sladkorne bolezni, revmatskih bolezni ali onkoloških terapij.
Vse te množice posegov, ki so bili še pred tremi desetletji izjema, danes pa pravilo, so zelo povečale potrebe po zdravniškemu delu, ki jim izobraževanje novih zdravnikov nikjer ni sorazmerno sledilo. Razvoj nas je povozil. Zato se ves svet spopada s pomanjkanjem zdravnikov. Pri tem pa bogatejšemu delu sveta uspe množice zdravnikov iz ekonomsko manj bogatih delov »uvažati« in tako še povečevati stisko manj razvitih delov sveta. Ekonomsko šibkejši pa se moramo zavedati, da zatiskanje oči in prepuščanje stihiji vodi v skorajšnji razpad zdravstva. Slovenija ni več Blatni dol, kjer mimo volje oblasti ni mogoča kam iti ali početi česa drugega. Podobno, kot je dogajanje v Ukrajini zatreslo temelje naše domače energetike, lahko brez temeljitih in dobro pojasnjenih sistemskih sprememb v kratkem času ostanemo brez temelja našega zdravstvenega sistema – družinske medicine.
Sicer se bomo potem ob bolezni še vedno lahko vsakič znova odpravili na »diagnostično sortiranje« v urgentne centre, ampak take medicine si v resnici nihče ne želi, ne bolniki, še manj zdravniki.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
