Sanjaj, Piškotka!

Sanjaj, da tečeš skozi visoke dišeče trave, da okrog dreves v temnem gozdu zaplešeš kroge sreče. Sanjaj, da na vroč poletni dan skočiš v tako hladno jezero, da vzdihneš od zadovoljstva, sanjaj, da se valjaš po tako globokem belem snegu, da si na koncu vsa pobeljena tudi ti. Sanjaj, da so blizu tvoji ljudje in mogoče še kakšna klobasa.

Kako imamo sploh lahko tako radi tako zelo nepopolno bitje? Bila si najlepši pes na svetu, a so se lastniki bolj pridnih četveronožcev pošteno razjezili, če si se strgala z vrvice in so po zraku frčale dlake. Za vse, ki so te bolje poznali, pa si bila božanski pes. Saj nisi bila sama kriva, če si bila v svojem prvem leglu zadnja violina, ljudi, pri katerih nikoli nisi doživela nič slabega, pa si imela najraje na svetu. K vsakemu od njih si tekla veselo cvileč, kot da si končno našla najboljšega prijatelja, in ni ga bilo junaka, ki se mu ob tem ne bi stopilo srce.

Smrt je del življenja, pravijo, tudi pasja. A jo je težko sprejeti, ko se poslovi tako zvesto bitje, tako nebogljeno brez nas, tako zaupajoče v naše sposobnosti, da vedno poskrbimo za vse. Sami dobro vemo, da nam pogosto ni jasno veliko ali pa sploh nič, da bi včasih še najraje zatulili v luno ali se kot kosmata štručka zavili v posteljico ter spali ves dan in vso noč. Še posebno zdaj.

A nismo prej, ko si morala ven vsaj trikrat na dan in te je morala vsak večer čakati polna skleda, in ne bomo zdaj, ko smo se od naših ljubljenčkov že zdavnaj naučili umetnosti življenja. Največ velja danes in zdaj, nekaj so vredna samo resnična, odprta čustva. Ta razkriva vsaka mišica telesa in vsak pogled, najbolj tisti z odtenkom nore sreče, ko gremo na sveži zrak, pa srečen vzdih, ko te pobožamo po mehki dlaki.

Sanjala bom, da spet skupaj tečeva po polju, polnem cvetlic, moja Piškotka.