Šest varnostnikov
Avgust je bil daleč od tradicionalnih kislih kumaric, prinesel je zvrhano mero afer, poskusov sprave in javnomnenjskega moraliziranja na temo (ne)čistosti politične elite. Da ne bom skrival kart, se bom za začetek samo obregnil ob najbolj abotni medijski senzaciji zadnjega časa, žuriranje finske premierke in žuriranje predstavnikov slovenske parlamentarne demokracije oziroma, če sem bolj eksakten, njihovo pojavljanje na javnih sprejemih. Živimo v občutljivih, da ne rečem eksplozivnih časih, ko te javno linčajo samo zato, ker si se pred ohoho leti z domnevno nečednim posameznikom znašel na isti javni prireditvi.
Ob tem si ne morem, da ne bi omenil anekdote z Lennonom in njegovo skladbo Lucy in the Sky With Diamonds. Nekdo iz konservativnih krogov ga je konec šestdesetih let obtožil propagiranja LSD (Lucy-Sky-Diamonds, razumete?), pa je šel, seveda v šali, preverjati naslove vseh svojih pesmi, če slučajno ne skrivajo še kakšnih drugih zakodiranih in pohujšljivih sporočil. Lenoba ali tendencioznost določenega dela medijske krajine me vedno znova tako iritirata, da bi kričal. Potem se včasih vendarle pojavi trezna glava in proti vsem pričakovanjem in v nasprotju s prevladujočim javnim mnenjem opravi svojo nalogo in stvari postavi na svoje mesto. V kontekst.
Med žuriranjem finske predsednice vlade in fotoseansami predstavnikov slovenske parlamentarne demokracije je avgust naplavil še eno novico, ki so jo mediji objavili bolj mimogrede, vljudnostno, praviloma na zadnji strani ali pod rubriko Zanimivosti. Minilo je skoraj pol stoletja od kontroverzne podelitve oskarjev, ko je Ameriška filmska akademija marca leta 1973 za vlogo v Botru nagradila Marlona Branda. Muhasti zvezdnik se podelitve ni udeležil osebno, temveč je po nagrado poslal Sacheen Littlefeather, predstavnico Apačev, ki je, oblečena v tradicionalno indijansko oblačilo, ob razglasitvi stopila na oder, zavrnila kipec, ki sta ji ga poskušala vročiti Liv Ullmann in Roger Moore, ter prebrala kratko izjavo o Brandovih razlogih za zavrnitev: obravnava staroselskih Američanov v filmski industriji je bila vse od vzpostavitve studijskega sistema krivična, izkrivljena, škandalozna.
Krivično, izkrivljeno in škandalozno so bile v zgodovini Hollywooda reprezentirane tudi druge zatirane manjšine, toda oglasil se praviloma ni nihče, sploh na tako spektakularnem dogodku, ki so ga gledali milijoni. Sacheen Littlefeather je občinstvo v losangeleškem Dorothy Chandler Pavilionu delno izžvižgalo in delno nagradilo z aplavzom. Slabih petdeset let pozneje se ji je nekdanji predsednik Akademije David Rubin opravičil, v pismu pa poudaril, da je bila »zloraba, ki ste jo pretrpeli zaradi svoje izjave, nezaslužena in neutemeljena.«
Do tod je zgodba o Sacheen Littlefeather in opravičilu Akademije predvidljivo dolgočasna in tudi ganljiva, pospešek pa so ji takoj dali množični mediji, ki so, predvidljivo in agresivno, v zgodbo spet privlekli starega hollywoodskega konservativca in reakcionarja Johna Wayna, ki je tisti večer sklenil oskarjevsko slovesnost, na oder povabil vse nagrajence in napovedal sklepno skladbo. Vsi vemo, da Duke Wayne ni bil progresivec, bil je izpričano pobožnjakarski antikomunist in patriot, ki so mu občasno, predvsem na stara leta, ušle rasistične in homofobne opazke. Kot vseameriškemu heroju in eni največjih filmskih ikon svojega časa so mu šli filmi Novega Hollywooda seveda v nos; prvič, ker so staremu studijskemu sistemu (ki mu je pripadal sam) spodnesli tla pod nogami, in drugič, ker so v teh perverznih filmih nastopali hipiji (Goli v sedlu) in geji (Polnočni kavboj). V vesternih Johna Forda in drugih indijanaricah je Duke pobil več Indijancev, kot je Bati Živojinoviću v partizanskih vesternih uspelo pobiti nacistov. Človek ni bil od muh. A bil je, tako pravijo, tudi gentleman, »ženski ne bi skrivil lasu«, potrjujejo zgodovinarji, biografi in celo njegovi ideološki nasprotniki.
Od kod torej trdovratna anekdota, ki je prešla v mit in ki se že pol stoletja ponavlja ob vsaki priložnosti: da je Duke Wayne s Sacheen Littlefeather želel fizično obračunati kar v zaodrju Dorothy Chandler Paviliona, čeprav za to (zaradi časovnega in prostorskega neskladja v gibanju obeh protagonistov) ni bilo nobene možnosti? Zgodbo o šestih varnostnikih, ki naj bi komaj zadrževali razjarjenega Duka in mu preprečili fizični napad, so pol stoletja vztrajno ponavljali vsi, od režiserja prireditve do uslužbencev v zaodrju. Postala je del pop kulturne dediščine, potrdila pa je nista ne Roger Moore ne PR-guru Dick Guttman, ki sta Sacheen Littlefeather takoj po enominutnem govoru pospremila v novinarsko središče. Zgodba je v infantilni tendencioznosti fascinantna in ne bi bila vredna omembe, če ne bi bila tako lahko rešljiva. Varnostnikov je bilo po pričevanjih in člankih vedno šest, brez izjeme, zgodba iz zaodrja je od članka do članka variirala, le varnostnikov je bilo vedno natanko šest, čeprav bi že težko pokretnega Duka, ki so mu med zdravljenjem raka odstranili dve rebri, ustavila že ena oseba.
To ni apologija Duka Wayna, problematičnega konservativca z izjemno filmografijo ter homofobnimi in rasističnimi izpadi za pasom, kvečjemu promocija kvalitetnega raziskovalnega novinarstva, ki ga je po petdesetih letih napol z levo roko opravila ameriška filmska zgodovinarka Farran Nehme Smith. Obrnila je par telefonov, preverila javnosti dostopne posnetke podelitve oskarjev in logično sklepala sosledje dogodkov. Pobesneli Duke Wayne in šest varnostnikov je bilo od vsega začetka del mitologije ameriškega zahoda. In če citiram tabloidnega novinarja iz Fordove klasike Mož, ki je ubil Libertyja Valanca (1962), v katerem je Duke odigral eno svojih največjih vlog, so stvari jasne: »Ko legenda postane dejstvo, objavi legendo.«
***
Simon Popek, filmski kritik in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
