Sploh potrebujemo ministra? Raje dva
Od bizarnega izginotja ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana so se začele pojavljati ideje, da je morda bolje, da ministra za zdravje sploh nimamo. Kajti vsak, ki se pojavi, postane ob našem nefunkcionalnem javnem zdravstvu takoj tarča neštetih želja in projekcij, ki ga avtomatsko potisnejo v vlogo nekakšnega odrešenika. A takoj ko minister nasede tej vlogi, se mu začne dogajati neizogiben ritual od vesele cvetnonedeljske procesije do velikonočnega obtoževanja, obsojanja in pribijanja na križ, kot v razvpiti komediji Brianovo življenje (Monty Python's Life of Brian). Potem pa le še odjavna špica z Always Look on the Bright Side of Life.
Zato se pojavljajo ideje, da je bolje sploh ne imeti ministra, vnaprej obsojenega na montypythonovsko križanje brez vstajenja. Žal pa je ideja o življenju brez ministra za zdravje zelo nepraktična. Imamo zdravstveni sistem, kjer nič ne poteka samodejno, že za rutinsko delovanje bolnišnic in zdravstvenih domov in številnih zdravstvenih programov in investicij je vsak dan potrebnih desetine ministrovih podpisov. Naš minister za zdravje ni samo politik, ki bi se pretežno ukvarjal z zakonodajo in večjimi, strateškimi odločitvami, ki bi izboljševale delovanje zdravstva in zdravje državljanov. Zaradi naše majhnosti in tradicionalne nagnjenosti k centraliziranemu birokratizmu je tudi upravitelj državnih zdravstvenih zavodov in investicij in javnih naročil in podeljevanja licenc in koncesij in specializacij in dovoljenj za delo in novih zaposlitev, izreči se mora o vsakem prizidku bolnišnice in o nabavah novih aparatur in o vsakem računovodskem manevru, ko pridejo bolnišnice v rdeče številke.
Zato ne potrebujemo enega, ampak najmanj dva ministra za zdravje. Politični minister bi se ukvarjal z zdravstveno politiko in reformami kot vsak normalen evropski zdravstveni minister. Drugi bi se šel rutinskega upravljavca državnih zdravstvenih zavodov in sistema, ki nam ga pri nas žal nikoli ni uspelo uglasiti do stopnje samodejno uravnanega sistema, v katerem bi direktorji zdravstvenih ustanov preprosto sledili principom poslovnosti in bi to po eni strani omogočalo njihovim ustanovam strokovni in materialni razvoj, po drugi strani pa bi ob tem njihove ustanove maksimalno prispevale h kakovostni obravnavi bolnikov, kar je smisel javnega zdravstva.
Zavedam se, da je to o samodejnosti zelo enostavno napisati, a v resnici organizacijsko zelo težko izvesti. Sploh v tako majhni državi, v kateri je za številne od tisočih zdravstvenih storitev, zlasti v bolnišnicah, med izvajalci nemogoče vzpostaviti konkurenco ali vsaj nekakšno poslovno primerljivost. Razmeroma enostavno bi bilo kvečjemu vzpostaviti poslovno primerljivost v primarnem zdravstvu, tisoč družinskih zdravnikov opravlja zelo podoben obseg zdravstvenih storitev. Ampak še tu država v treh desetletjih ni prišla do samodejnega sistema, v katerem bi bilo za delovanje primarnega zdravstva kot celote povsem vseeno, ali dela družinski zdravnik znotraj (občinskega) zdravstvenega doma ali kot koncesionar – saj bi v obeh primerih imel povsem enake obveznosti in bi bil tudi enak strošek za zdravstveni sistem.
V našem zdravstvu, kjer je vodenje procesov čista improvizacija, saj nič ne poteka po teoretsko predvidljivih zakonih poslovnosti in ekonomičnosti, je ministrov vpogled v prakso zelo potreben – kaj vse vpliva na odločitve pri pisanju različnih receptov, napotnic, naročilnic, kadrovskih in investicijskih načrtov, javnih naročil. Minister, ki ne pozna vseh posebnosti in celo lokalizmov pri upravljanju državnih zdravstvenih zavodov, pri nas ne more delati kaj drugega kot hoditi na protokolarna slikanja. Zato potrebujemo ministra – zdravstvenega operativca, ki bo znal poskrbeti, da bo nemoteno deloval vsaj zdravstveni sistem, ki ga pač trenutno imamo. Ni najboljši, a brezvladje, ki bi trajalo več mesecev ali celo pol leta, bi povzročalo resne operativne zastoje in še poslabšanje tistega, kar imamo in vseeno deluje.
Seveda pa bi nam po drugi strani prišel prav tudi normalen, političen minister za zdravje, ki se ne bi ukvarjal s tehnikalijami, kot so prizidki in klimatske sanacije bolnišničnih prostorov, ampak bi podobno kot njegovi kolegi iz zdravstveno razvitejših evropskih držav načrtoval in zakonsko omogočal strukturne spremembe zdravstvenega sistema. Reformo, ki bi omogočila bolj produktivno javno zdravstvo, ki bolnikov ne bi puščalo v nedopustno dolgih in zdravstveno škodljivih čakalnih vrstah. A pred angažiranjem »političnega ministra« bo morala vlada njemu in javnosti odgovoriti na osnovno vprašanje – ali zares vidi možnost in pripravljenost za tolikšno financiranje povečane produktivnosti zdravstva, da bo zadoščala za potrebe vseh bolnikov. To je bila njena glavna predvolilna obljuba v času, ko je bilo enostavno obljubljati, saj takrat politikom ni bilo treba razmišljati o konkretnih proračunskih številkah. V tem trenutku so vladi znane proračunske možnosti in čas bi bil, da ob nastopu novega ministra izvemo, ali še kaj od predvolilnih obljub drži ali pa bomo kot razmeroma nizko produktivna država EU sklonili glave in se pripravili na zdravstveno revščino, ki bo brez večjih investicij in odločnih ukrepov zanesljivo sledila.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
