Stopnice do zmage
Na 16. mednarodni olimpijadi iz astronomije in astrofizike, ki je potekala avgusta v Katovicah na Poljskem, je slovenski dijak, Peter Andolšek, dosegel najvišje skupno število točk in tako postal absolutni zmagovalec. Od leta 2013, odkar se slovenska ekipa udeležuje tega tekmovanja, je to že druga absolutna zmaga za Slovenijo. Leta 2017 je prvo dosegel Aleksej Jurca na olimpijadi na Tajskem.
Naše ekipe se z astronomskih olimpijad redno vračajo z medaljami in pohvalami. Letos so poleg Petra Andolška, ki je kot zmagovalec dobil tudi zlato medaljo, prejeli srebrni medalji Žan Ambrožič in Miha Brvar, bronasto medaljo Žan Arsov in Marija Judež pohvalo.
Pravila za podelitev medalj so podobna kot na matematični in fizikalni olimpijadi: približno polovica udeležencev in udeleženk prejme medalje, in sicer v razmerju 1: 2: 3 – srebrnih medalj je dvakrat toliko kot zlatih, bronastih pa trikrat. Na olimpijadi se zberejo najboljši mladi astronomski navdušenci in navdušenke, tekmovalne naloge so težke, zato je uvrstitev med nagrajene velik uspeh.
Izjemnih dosežkov slovenskih dijakov in dijakinj na astronomskih olimpijadah ne moremo pripisati zgolj naključju ali nadarjenosti mladih. Če je število nadarjenih sorazmerno z velikostjo prebivalstva (če so talenti enakomerno porazdeljeni med mlade po vsem svetu), potem ima dvomilijonska Slovenija precej manjši bazen talentov kot večina drugih sodelujočih držav, med njimi Kitajska, ZDA, Kanada, Japonska, Združeno kraljestvo, Nemčija, Francija.
Vsaka država, ne glede na velikost, sodeluje na astronomski olimpijadi z ekipo petih najboljših. Za ponazoritev približno ocenimo verjetnost, da bi dobila Slovenija v enajstih letih, odkar sodeluje na olimpijadi, dva absolutna zmagovalca, če bi šlo zgolj za naključen izbor, na primer žreb. Privzemimo, da vsako leto sodeluje 50 držav, vsaka s petčlansko ekipo, skupaj torej 250 tekmujočih. V povsem naključnem izboru bi bila verjetnost, da je v določenem letu nekdo iz ekipe izžreban kot zmagovalec, pet proti 250 oziroma dva odstotka.
Verjetnost, da se to zgodi enkrat v kateremkoli od 11 let, je enajstkrat večja, torej 22-odstotna. Da se v tem času to zgodi dvakrat (kot se je v primeru Slovenije), je verjetnost zgolj 4,4 odstotka (ocenjena kot zmnožek 22 odstotkov za eno zmago in 20 odstotkov – preostalih deset let po dva odstotka – za drugo). Podobno lahko ocenimo verjetnost, da je poleg »zmage« celotna ekipa izžrebana za »medalje in pohvale«; ugotovimo, da je ta še nižja.
»Kako vam to uspeva? Kako pripravljate tekmovalce?« sta bili poleg čestitk najpogostejši vprašanji, ki so ju po letošnjem odličnem rezultatu slovenske ekipe od tekmovalnih ekip drugih držav dobili naš vodja ekipe Andrej Guštin, mentorica dr. Dunja Fabjan in mentor Vid Kavčič.
V strukturi je sistem slovenskega izbora ekipe in priprav na astronomsko olimpijado podoben kot pri olimpijskih ekipah za matematično, fizikalno olimpijado ali druga podobna mednarodna tekmovanja. Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije (DMFA) organizira šolska in državna tekmovanja v znanju matematike, fizike in astronomije. Najbolje uvrščeni na državnem tekmovanju se udeležijo izbirnega tekmovanja za uvrstitev v olimpijsko ekipo in posebnih priprav na olimpijado, ki vključujejo dodatna predavanja in reševanja nalog.
Skrivnost uspeha je po mojem mnenju, ki dogajanje od blizu spremljam že od začetka, predvsem v ljudeh, ki vodijo tekmovanje in priprave. DMFA namreč sestavljamo konkretni ljudje.
S svojo več kot 70-letno tradicijo organizacije tekmovanj je DMFA omogočilo okvir, znotraj katerega je Andrej Guštin leta 2009 tako rekoč iz nič postavil tekmovanje v znanju astronomije. Kljub temu da je astronomija v rednem šolskem kurikulumu redko prisotna ali le kot izbirni predmet, mu je uspelo k sodelovanju pritegniti številne učitelje in učiteljice mentorice ter tekmovalce in tekmovalke. Vsako leto je načrtno dvigoval raven pričakovanega znanja in že leta 2013 popeljal slovensko ekipo na mednarodno olimpijado, kjer je ta že ob prvem sodelovanju prejela dve srebrni medalji in dve pohvali.
Takih rezultatov ni mogoče doseči brez strokovnega znanja, pedagoškega talenta, vztrajnosti in izkušenj. Majhna skupina, ki jo je Andrej Guštin zbral okrog tekmovanja in v kateri sodeluje vse več nekdanjih tekmovalcev in tekmovalk, je zgradila »stopnice« do uspeha: načrtno nadgrajevanje znanja, ki ga dijaki dobijo pri pouku, krožkih ali ob samostojnem branju literature, sproščeno razpoloženje, pripadnost ekipi, psihološko podporo.
Izjemni dosežki mladih na astronomski olimpijadi so brez dvoma njihovi – so rezultat njihovega talenta, motivacije in ur, ki so jih posvetili astronomiji. Iskrene čestitke vsem.
Obenem so to tudi dosežki njihovih družin, ki jih podpirajo, učiteljev in učiteljic mentoric, ki jih spodbujajo in usmerjajo na šolskem in državnem tekmovanju. Delno pa so tudi od »tet in stricev iz ozadja«, kot samim sebi v šali pravimo tisti, ki sodelujemo pri tekmovanju in pripravah na olimpijado, še zlasti od mentorjev in mentoric, ki vodijo olimpijsko ekipo. Drugače od staršev in učiteljev, ki naj bi mlade spodbujali in izobraževali že po starševski ali službeni dolžnosti, mi to počnemo prostovoljno, v svojem prostem času, ob redni službi ali študiju, iz veselja, da svoje znanje lahko predajamo novim generacijam. Pa naj se sliši še tako idealistično.
Ne nazadnje največji uspeh ni visoka uvrstitev na olimpijadi. Je znanje, navdušenje, strast do odkrivanja zakonitosti vesolja ter novozgrajena skupnost in pripadnost.
***
Andreja Gomboc je dr. fizike in profesorica astronomije na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
