V kolumni preberite: 

Za sedmimi gorami in sedmimi vodami je živela predsednica, izvoljena za en mandat, v drugem krogu volitev, z navadno večino glasov. Imela je nekaj otrok, ki so prejemali socialno pomoč in so se zapletli v nekaj škandalov. To ne zveni prav. In ne glede na to, da bolje opisuje resničnost enaindvajsetega stoletja, te besede nikakor niso pravljične. Takšnih zgodb pač ne pripovedujemo otrokom. Tako si deklice ne želijo, da bi bile hčere predsednic ali predsednikov. Želijo si biti princeske. In boji, o katerih sanjajo dečki, niso proti inflaciji ali brezposelnosti. Prej gre za kljubovanje zmajem, strašnim, zelenim, ogenj bruhajočim stvorom. Seveda pa je treba tudi dodati, da marsikateri deček sanja o tem, da bi bil princ ali princeska, številne deklice pa bi brez oklevanja pokončale še tako strašno pošast. Resničnost in družbene fantazme so si namreč včasih zelo vsaksebi. Zgodbe, ki si jih pripovedujemo, danes niso več črno-bele.