V kolumni preberite:
Svetlana Makarovič je leta 2000 protestno zavrnila Prešernovo nagrado, ker je bila tisto leto hkrati z njo podeljena tudi patru Marku Ivanu Rupniku, in sicer za poslikavo papeževe kapele v Vatikanu. To je prav tista najvišja državna nagrada za umetnost, o kateri je ministrica za kulturo Asta Vrečko pred dnevi dejala, da bi bilo spodobno, da jo pater vrne, po tem ko so v slovenske medije prek italijanskih prišle podrobnosti obtožb vrste redovnic iz verske skupnosti Loyola o spolnih, fizičnih, psihičnih in duhovnih zlorabah, ki naj bi jih sestre utrpele pod njegovim spiritualnim pokroviteljstvom. Ljubiteljem poezije Svetlane Makarovič je pred 20 leti strlo srca, ko je pesnica s cmokom v grlu in debelimi, mačjimi solzami v očeh zavračala nagrado, ki bi ji pripadla že desetletja prej. V utemeljitvi je povedala, da nagrado zavrača, ker je tedanji upravni odbor Prešernovega sklada Rupnika izbral mimo mnenja komisije, pri tem pa očitno ni prevladala umetniška teža njegovega ustvarjalnega dosežka, pač pa »politična teža« njegovega imena, ki je bilo tisti čas in do pred nedavnim dobro zapisano v visokih vatikanskih krogih.
