Trikrat za? So what!*
Ste bili na referendumu prejšnjo nedeljo in ste glasovali trikrat za? So what!* (*Pa kaj potem! bi rekel naš skoraj bivši Borut). Če ste mislili, da se bo ta teden kaj spremenilo, ste se pač zmotili. Politika spotikanja je veliko bolj sofisticirana znanost, kot ste si upali sanjati. To je politika za resne fante, za moško, brezkompromisno razpravo (prosto po Bešiču Loredanu in nogometnih selektorjih), za konkretna dejanja, od katerih ni odstopanja. Zato nam TV Slovenija inovativno daje prvo pomoč pri našem morda načetem duševnem zdravju.
Najprej je treba nejeverneže prepričati s postavitvijo pred dejstva. Če referendum ne uspe (nekaterim pač ni), potem v politiki spotikanja uspeh zagotovi ustavno sodišče. Po teh razlagah bi v ustavnih opombah nekje moralo pisati naslednje: »Če se glasovanje na referendumu ne izteče skladno z našimi (torej njihovimi) pričakovanji, potem nam mora naš prav zagotoviti ustavno sodišče.« Če bi se zgodilo, da niti ustavni sodniki ne bi bili trikrat proti, potem je pač treba iti na mednarodno arbitražo. In če niti mednarodni arbitri ne odločijo po naših predstavah, imamo še vedno možnost rešitve po hrvaško-Titovem modelu: »Ja ne priznajem ovaj sud!«** In Vida lahko na ta način udobno skrbi za naše zdravje do penzije.
Mimogrede: si predstavljate, da bi ustavni sodniki odločili drugače, kot je odločila večina na referendumu? Pa kdo je tu nor, je zadnjič vprašal Magdalenc. Zakaj smo potem sploh šli na referendum, trošili milijone in tratili čas vsem tem ljudem? Bi mar takoj vprašali ustavne sodnike. V primeru politike spotikanja si lahko sproti izmišljamo nova in nova pravila do svetega nikoli. Tisti, ki jim francoščina ne leži najbolje, so pa iz Nove Gorice in so že bili v kakem casinoju, bi v teh primerih enkrat vendarle morali zabrusiti: »Les jeux sont faits. Rien ne va plus!«*** Konec špila.
Za tiste, ki ste si preveč napolnili denarnice in bi jih decembra radi malo prezračili, imam žalostno novico: slovenski trgovci ne cédijo (po slovensko: ne popuščajo). Vse decembrske nedelje (ne samo minulo predmiklavževo) bodo zaprte, tudi oba božična in oba novoletna praznika pa tudi dan prej bodo delali bolj na tesno. Skratka – čaka nas tak lepi kaos, kot je bil pred novembrskimi prazniki. Če boste hoteli zapravljati, si boste morali vzeti dopust. Ali pa boste morali denarnice zračiti pri Italijanih, Avstrijcih in celo Hrvatih. Pri južnih sosedih se sicer ogrevajo za slovensko obliko svobodne trgovine. Ampak pri njih bodo trgovci le delno svobodni, saj bodo trgovine vsaj 16 nedelj na leto vendarle poslovale. (Hrvati pač zatirajo trgovce!) In ko boste zavili k Italijanom, vzemite račun ter doma poglejte, koliko nižje so njihove cene (dobrih) živil. Potem se vprašajte, kako preživi požrešen italijanski državni aparat, čeprav kasira zgolj štiriodstotni DDV.
Slovenski trgovci so ubogi in preveč delajo. Zato so se pojavili predlogi, da bi trgovine odprli samo dvakrat na teden. Ali pa, da bi tudi oni delali od doma. Veste, koliko dela bi jim olajšali. Nikar ne ugovarjajte, da se tri dni starega kruha ne da glodati. Če smo preživeli prvega novembra, bomo tudi za božič in novo leto. To je samo vaja za prihodnja leta, ko bomo poskušali trgovine zapreti štiri dni zapored. Prav jim je, trgovcem, kupce so razvadili, zdaj pa bi oni kupovali darila kar vsak dan. Ne bo šlo. Kapitalizem je kaput. Če boste hoteli kupovati ob nedeljah, si boste morali doma odpreti svojo trgovino in boste lahko sami sebi prodajali po mili volji. Samo davek boste še plačali državi. Ob nedeljah dvojnega.
Ko smo že mislili, da se je Slovenija z volitvami po hitri pošti rešila Viktorja Orbána, smo ugotovili, da vlada ne posluje s hitro, ampak s tradicionalno pošto, pri kateri vse zahtevnejše pošiljke raje zaupajo zanesljivim pismonošam. Golobi sicer ne nosijo radi težkih kuvert s tračnicami, še posebno tistih z drugega ali tretjega tira ne, toliko bolj pa uživajo v posedanju na zmogljivejših daljnovodih. Če se torej Orbán z vlakom ne more po svojem tiru pripeljati do Kopra, se bo pa z elektriko in plinom. Navadni električni smrtniki nimamo nič proti, če nam bo zaračunaval madžarske cene. Če pa bodo elektriki in plinu dodali še ameriške in ruske kapice, potem se bodo tudi najvišji daljnovodi kmalu povesili. Ampak le brez skrbi, star slovenski pregovor pravi: Dokler bo naša vas tako varčno okrancljana z več milijoni lučk, ne bo zime.
* Pa kaj potem!
** »Ne priznavam tega sodišča!«
*** »Igra je končana. Nič več stav!«
