Čakajoč na kulturne čase
Morda bi morali poleg umetnikov tudi birokrati dokazati, da delujejo v javnem interesu.
Odpri galerijo
Nastala situacija kaže predvsem na strateški problem umeščenosti kulture v slovensko družbo. FOTO: Blaž Samec
Pred nekaj dnevi sta Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in Moderna galerija v javnem pismu opozorila, da ministrstvo za kulturo (MzK) zanju ni predvidelo sredstev za odkup umetnin ali muzejskih artefaktov, kar je eno osnovnih poslanstev obeh zavodov. Morda se zaplet ne bi zdel nič posebnega, če ne bi razkrival kar nekaj anomalij slovenske kulturne politike.
MG in MAO sta že drugič zapored »izpadla« s seznama upravičencev za ta sredstva (lani sta jih sicer dobila naknadno). Indikativno je tudi, da se je izpad zgodil po letu 2015, ko sta bili instituciji prestavljeni pod okrilje direktorata za ustvarjalnost, medtem ko so drugi muzeji v pristojnosti direktorata za dediščino.
Zakaj sta MAO in MG muzejski izjemi, nihče ne razume dobro, ministrstvo pa ne pojasnjuje. Zakaj je prehod pod drug direktorat oškodoval ustanovi, tudi ni jasno. Ugibamo lahko le, da notranji spori med direktoratoma na ministrstvu ovirajo delovanje institucij, ki dosegata lepe uspehe tudi v mednarodnem prostoru. Spomnimo samo na razstavo Moderne galerije NSK od Kapitala do kapitala, ki z gostovanji od moskovske Garaže do madridske Reine Sofie privablja rekordno število obiskovalcev in žanje kritiške hvale. MAO se v mednarodnem prostoru med drugim uveljavlja z evropskim projektom Future Architecture. Oba muzeja pa lahko (pre)živita s pomočjo evropskih sredstev in po zaslugi vpetosti v mednarodni prostor.
Ob tej zgodbi lahko torej le ponovimo staro pritožbo kulturnikov: da je na ministrstvu precej birokratov, ki ne le ne poznajo področja, ki ga urejajo, ampak ga celo aktivno sabotirajo. Javne ustanove in nevladne organizacije morajo ministrstvu dokazovati, da delujejo v javnem interesu, kar je seveda prav, a morda bi morali podobno dokazati tudi uradniki.
Nastala situacija kaže predvsem na strateški problem umeščenosti kulture v slovensko družbo. Ministrstvo priznava, da je denarja za odkupe odločno premalo, saj morajo 237.000 evrov na leto razdeliti med 44 zavodov, a obenem zagotavlja, da bo za odkupe MG in MAO tudi letos našlo denar. V zvezi s tem, da se sredstva za delovanje in program omenjenih zavodov že leta krčijo, pa ministrstvo pomenljivo pritrjuje: »V celoti pa se strinjamo s trditvijo obeh javnih zavodov, da je finančnih sredstev za področje kulture žal vedno manj in je ogroženo delovanje celotnega področja, tako javnih zavodov kot nevladnega sektorja.«
Ko samo kulturno ministrstvo priznava, da je v Sloveniji močno na udaru njena kultura, bi morala politika odločno reagirati. Kot je ta teden opozoril tudi Nacionalni svet za kulturo, bi morala kultura pri oblikovanju koalicije zasesti pomembnejše mesto. V prvi vrsti bi potrebovala močno ministrsko figuro, osebo, ki bo znala urediti razmere na samem ministrstvu, obenem pa predsednika vlade prepričati, da področje, ki zajema vse od dediščine, umetnosti do medijev, ni proračunski zajedavec, ampak ključni gradnik družbenega življenja, ki ima konec koncev tudi merljive gospodarske učinke.
Verjetno ne gre računati, da bodo politiki slišali alarmantne pozive kulturnega ministrstva, kulturne ustanove pa bodo naposled zadovoljne že, če jim v čakanju na boljše čase država in njen birokratski aparat ne bosta povzročila preveč škode.
MG in MAO sta že drugič zapored »izpadla« s seznama upravičencev za ta sredstva (lani sta jih sicer dobila naknadno). Indikativno je tudi, da se je izpad zgodil po letu 2015, ko sta bili instituciji prestavljeni pod okrilje direktorata za ustvarjalnost, medtem ko so drugi muzeji v pristojnosti direktorata za dediščino.
Zakaj sta MAO in MG muzejski izjemi, nihče ne razume dobro, ministrstvo pa ne pojasnjuje. Zakaj je prehod pod drug direktorat oškodoval ustanovi, tudi ni jasno. Ugibamo lahko le, da notranji spori med direktoratoma na ministrstvu ovirajo delovanje institucij, ki dosegata lepe uspehe tudi v mednarodnem prostoru. Spomnimo samo na razstavo Moderne galerije NSK od Kapitala do kapitala, ki z gostovanji od moskovske Garaže do madridske Reine Sofie privablja rekordno število obiskovalcev in žanje kritiške hvale. MAO se v mednarodnem prostoru med drugim uveljavlja z evropskim projektom Future Architecture. Oba muzeja pa lahko (pre)živita s pomočjo evropskih sredstev in po zaslugi vpetosti v mednarodni prostor.
Ob tej zgodbi lahko torej le ponovimo staro pritožbo kulturnikov: da je na ministrstvu precej birokratov, ki ne le ne poznajo področja, ki ga urejajo, ampak ga celo aktivno sabotirajo. Javne ustanove in nevladne organizacije morajo ministrstvu dokazovati, da delujejo v javnem interesu, kar je seveda prav, a morda bi morali podobno dokazati tudi uradniki.
Nastala situacija kaže predvsem na strateški problem umeščenosti kulture v slovensko družbo. Ministrstvo priznava, da je denarja za odkupe odločno premalo, saj morajo 237.000 evrov na leto razdeliti med 44 zavodov, a obenem zagotavlja, da bo za odkupe MG in MAO tudi letos našlo denar. V zvezi s tem, da se sredstva za delovanje in program omenjenih zavodov že leta krčijo, pa ministrstvo pomenljivo pritrjuje: »V celoti pa se strinjamo s trditvijo obeh javnih zavodov, da je finančnih sredstev za področje kulture žal vedno manj in je ogroženo delovanje celotnega področja, tako javnih zavodov kot nevladnega sektorja.«
Ko samo kulturno ministrstvo priznava, da je v Sloveniji močno na udaru njena kultura, bi morala politika odločno reagirati. Kot je ta teden opozoril tudi Nacionalni svet za kulturo, bi morala kultura pri oblikovanju koalicije zasesti pomembnejše mesto. V prvi vrsti bi potrebovala močno ministrsko figuro, osebo, ki bo znala urediti razmere na samem ministrstvu, obenem pa predsednika vlade prepričati, da področje, ki zajema vse od dediščine, umetnosti do medijev, ni proračunski zajedavec, ampak ključni gradnik družbenega življenja, ki ima konec koncev tudi merljive gospodarske učinke.
Verjetno ne gre računati, da bodo politiki slišali alarmantne pozive kulturnega ministrstva, kulturne ustanove pa bodo naposled zadovoljne že, če jim v čakanju na boljše čase država in njen birokratski aparat ne bosta povzročila preveč škode.
