Drznimo si sanjati

Rogliča bi morda že letos videli v rumeni majici, če kolesarstvo ne bi bilo najbolj ekipni posamični šport.
Fotografija: Primož Roglič FOTO: Marko Kočevar
Odpri galerijo
Primož Roglič FOTO: Marko Kočevar

Sanjski Tour de France Primoža Rogliča, čigar krona je bila izjemna zmaga v kraljevski pirenejski etapi, se ni končal povsem sanjsko. V vožnji na čas, ki je določila končni vrstni red, je slovenski as pokazal, da je tudi on iz mesa in krvi, ter zdrsnil z zmagovalnega odra na Elizejskih poljanah. To v ničemer ne zmanjšuje njegovega dosežka in predvsem sporočil, ki jih je iz dneva v dan, ko je ob bok najboljšim premagoval najzahtevnejše prelaze Alp in Pirenejev, pošiljal v domovino in svet.

Slovenija ima kandidata za zmago na dirki po Franciji, zdaj enega najboljših kolesarjev na zemeljski obli, ki ne premore le potrebnih telesnih zmogljivosti, temveč se upa lotiti največjih izzivov v svojem poklicu in jih premagovati. Za nameček ima za seboj skoraj čudežno zgodbo nekdanjega smučarskega skakalca, ki se je v nekaj letih iz začetnika prelevil v kolesarskega šampiona. Do pred kratkim se je vse to zdelo nepredstavljivo, zdaj se zdi, da je mogoče vse.

Rogliča bi morda že letos videli v rumeni majici zmagovalca v Parizu, če kolesarstvo ne bi bilo najbolj ekipni posamični šport na svetu. Morda je bil celo bolje pripravljen kot tisti, ki so končali pred njim, a kljub moči in pogumu mu ni uspelo zrušiti najmočnejše kolesarske institucije na svetu, ekipe Sky. Kolesarski Real Madrid, ki premore največ denarja, izkušenj in znanja, je slavil četrto zaporedno zmago na Touru, šesto v zadnjih sedmih letih. Zdaj mu nihče ne more do živega, Roglič je vsaj poskusil, drznil si je sanjati.

Ker je rojen zmagovalec, je že jasno, kaj bo počel prihodnjih 11 mesecev. Proučil bo vsako podrobnost, ki ga je tokrat ločila od zmage, in jo poskušal odpraviti, da bo lahko čez leto dni tam, kamor po kakovosti spada – med šampioni pod slavolokom zmage.