Inovativno iskanje pravnih lukenj

Potem ko je še pred nekaj dnevi kazalo, da se bo država pod nosom obrisala za skoraj 50 milijonov evrov kupnine, kolikor bi iztržila, če bi sprejela prevzemno ponudbo kitajskega Hisensa za Gorenje, zdaj mrzlično išče način za lastniški izstop iz velenjske družbe. Pri tem se bo, kot kaže, zatekla k pravni elastiki, ki na glavo postavlja do zdaj veljavna pravila za razpolaganje z državnimi naložbami.

Izvirna težava se skriva v tem, da je strategija upravljanja kapitalskih naložb, ki jo je leta 2015 sprejelo prav glasovalno kolesje odhajajoče koalicije, Gorenje uvrstila med pomembne naložbe; torej med tiste, v katerih naj bi država ohranila najmanj četrtinski delež. V tem dokumentu je navedeno, da se nanaša tudi na upravljanje naložb Kapitalske družbe (Kad), prek katere je država 16,4-odstotna lastnica velenjske družbe. Kad je zato že predlagal spremembo strategije in uvrstitev Gorenja med portfeljske naložbe, a se odhajajoča vlada za to ni odločila in tudi do 26. junija, ko se bo iztekla prevzemna ponudba Hisensa, tega zaradi skorajšnjih volitev ni mogoče pričakovati. Če Kad delnic ne bo prodal, se lahko zgodi, da bo z manjšinskim deležem lastniško obtičal v velenjski družbi, saj Hisense menda ne kaže pravega interesa za sklepanje terminskih dogovorov, ki bi državi omogočili naknadno prodajo.

Tega se, kot kaže, bojijo tudi na ministrstvu za finance, kjer se očitno zavedajo, da ponujena kupnina prinaša 40-krat več denarja, kot je Kad s to naložbo zaslužil v zadnjih osmih letih. Na ministrstvu zato zdaj nenadoma pravno utemeljujejo, da je strategija, ki je bila še pred kratkim alfa in omega upravljanja državnih naložb, samo politični dokument in da razvrstitev naložb za podjetja, kjer je lastnik le Kad, pravzaprav ni zavezujoč. Kadu tako dajejo proste roke, da se sam odloči o prodaji deleža v Gorenju.

Zdi se, da država v Gorenju noče ponoviti zgodbe s Slovensko industrijo jekla, kjer ni pravočasno izkoristila prodajne možnosti in je zdaj s četrtinskim deležem obsojena na skromne dividendne prihodke z omejenim vplivom na upravljanje. Njena nemoč se je pokazala prav ob nedavnem merjenju moči med ruskima bratoma, ki sta večinska lastnika Sija, saj kljub dvema nadzornikoma ni imela vpliva na dogajanje v družbi. Res je Gorenje večji zaposlovalec kot Sij, a zaradi majhnega deleža bi bil tam vpliv države zgolj simboličen in bi Kitajcem v resnici omogočil le cenejši prevzem našega proizvajalca bele tehnike.

S takšnim preobratom v stališču ministrstvo odpira pandorino skrinjico na več koncih. S tem Kadu odločitve o prodaji ne prepušča le pri Gorenju, ampak tudi pri drugih naložbah, kjer si lastništva ne deli z državo ali SDH. To so, denimo, Terme Čatež in Perutnina Ptuj in celo Modra zavarovalnica. Ta je po zakonu o SDH sicer opredeljena kot strateška naložba, a zakon dopušča tudi možnost prodaje. Poleg tega se zdi, da oblast pravila upravljanja vse bolj prilagaja aktualnim željam in potrebam. Tako kot v primeru dirigiranega odkupa Kota in Save, zaradi katere zdaj državna sklada iščeta način, da ne bi ostala manjšinska delničarja v Gorenjski banki, kjer se očitno utrjuje srbska AIK banka.

Dogajanje v zvezi s prevzemom Gorenja kaže tudi na rigidnost dokumenta, kakršen je strategija upravljanja, saj ga zaradi njegove politične teže ni enostavno spreminjati, hkrati pa upravljavcem ne daje nobene prilagodljivosti za odzivanje na dogajanje v poslovnem okolju. Vsekakor je dobro, da imajo državni upravljavci določena pravila in kompas, a bi morali imeti tudi manevrski prostor, ki bi jim omogočal maksimiziranje vrednosti za lastnika. Potem ministrstvu za doseganje tega cilja ne bi bilo treba iskati inovativnih pravnih lukenj.