V nadaljevanju preberite:
Ko sem začel pisati ta tekst, še nisem vedel, ali bo ministrica Sanja Ajanović Hovnik podala odstopno izjavo ali ne. Njeno trdovratno oklepanje položaja, tudi potem ko so med rekonstrukcijo vlade drug za drugim odstopali kolegi, ki jih niso ujeli s prsti tako globoko v marmeladi, nam pove marsikaj o stanju politične kulture v Sloveniji.
Na zdaj že odstopljeno ministrico za javno upravo sta se v zadnjih tednih zgrnili vsaj dve aferi takšnega kalibra, da bi odnesli marsikaterega njenega evropskega kolega. Napihnjeni stroški potovanja v New York je tip afere, ki še zlasti razburja slovenskega volivca – toda pred meseci smo videli, da še tako bizarna in ekscesna potratnost pri uradnih potovanjih ni nujno usodna za nosilce najvišjih političnih funkcij.
Toda Ajanović Hovnikovi, iz skrivnostnih razlogov, na pomoč ni priskočila feministična konjenica, ki se je mobilizirala v bran Urški Klakočar Zupančič, predvsem pa je nad njeno glavo visel vsaj še en, mnogo ostrejši Damoklejev meč. Obtožbe, da je prijateljici in dolgoletni sodelavki omogočila priti do vrtoglavih 300.000 evrov razpisnega denarja, so mnogo resnejše, ne le zaradi desetkrat višjih spornih sredstev, temveč tudi zato, ker okoliščine naravnost kričijo, da je šlo za zlorabo.
