Kako smo lahko srečni, da so počitnice
Medtem ko se je pol Slovenije ukvarjalo s tem, kdo bo otroka lahko pripeljal v vrtec, kar nekaj otrok že peti dan zapored ni dobilo toplega obroka.
Odpri galerijo
FOTO: Uroš Hočevar
Par ima vrtčevska otroka. Starša nista zdravnika, ne jemljeta brisov, nista policista. V občini, kjer živita, je župan odločil, da njuno delo ni eno izmed tistih, ki je nujno za državo. Prihodnji teden otrok v vrtec ne bosta mogla odpeljati. V drugi občini, kjer ne zahtevajo potrdila delodajalca, bi morda lahko dobila varstvo.
Epidemiološke razmere so po občinah in vrtcih različne, prav lokalne skupnosti največ vedo, kaj posamezni vrtec še zmore in česa ne. A različni so tudi župani. Za nekoga je življenjsko pomembno, da bo velika tovarna, v kateri je zaposlenih pol občanov, delala nemoteno.
»Sama sreča je, da imamo prihodnji teden jesenske počitnice,« je dejala ministrica. Eno najresničnejših izjav je precej težko razumeti. Ker so vsi ponavljali, da smo na drugi val pripravljeni. Da bomo zaščitili najranljivejše. Potem poslušamo in opazujemo selitve starejših v telovadnice osnovnih šol, v zdravstvu se postelje polnijo (pre)hitro, kadra je premalo. Šolanje na daljavo niti v tehničnem smislu ta teden ni delovalo, ko je bila več kot polovica osnovnošolcev v šolah! Da vsebinskega šolanja na daljavo sploh ne omenjamo. Ministrica je sicer napovedala, da bodo dodatne smernice o kakovosti izobraževalnega procesa učitelji prejeli v prihajajočih dneh. Res dobro, da so počitnice.
Medtem ko se je pol Slovenije ukvarjalo s tem, kdo bo v ponedeljek svojega otroka lahko pripeljal v vrtec, kar nekaj nekoliko starejših otrok že peti dan zapored ni dobilo toplega obroka. Za najšibkejše so poskrbele občine in šole. Ne vse. V državi ima več kot polovica osnovnošolcev subvencionirano malico in več kot četrtina subvencionirano kosilo. Srednješolcev, ki imajo v celoti subvencionirano malico, je dobrih 17.000.
Že v prvem valu epidemije za vse te ni bilo poskrbljeno. Pričakovali bi, da se bomo v drugem valu epidemije vsaj pri teh stvareh lahko hitreje odzvali. Da bodo šole, ki so tako ali tako kuhale kosila za otroke do petega razreda, dobile vse potrebno, da bi skuhale še za tiste, ki jim obroke subvencionira država in so ostali doma. Za to, da bodo doma, se niso sami odločili. In na zalogo se ne morejo najesti.
Epidemiološke razmere so po občinah in vrtcih različne, prav lokalne skupnosti največ vedo, kaj posamezni vrtec še zmore in česa ne. A različni so tudi župani. Za nekoga je življenjsko pomembno, da bo velika tovarna, v kateri je zaposlenih pol občanov, delala nemoteno.
»Sama sreča je, da imamo prihodnji teden jesenske počitnice,« je dejala ministrica. Eno najresničnejših izjav je precej težko razumeti. Ker so vsi ponavljali, da smo na drugi val pripravljeni. Da bomo zaščitili najranljivejše. Potem poslušamo in opazujemo selitve starejših v telovadnice osnovnih šol, v zdravstvu se postelje polnijo (pre)hitro, kadra je premalo. Šolanje na daljavo niti v tehničnem smislu ta teden ni delovalo, ko je bila več kot polovica osnovnošolcev v šolah! Da vsebinskega šolanja na daljavo sploh ne omenjamo. Ministrica je sicer napovedala, da bodo dodatne smernice o kakovosti izobraževalnega procesa učitelji prejeli v prihajajočih dneh. Res dobro, da so počitnice.
Medtem ko se je pol Slovenije ukvarjalo s tem, kdo bo v ponedeljek svojega otroka lahko pripeljal v vrtec, kar nekaj nekoliko starejših otrok že peti dan zapored ni dobilo toplega obroka. Za najšibkejše so poskrbele občine in šole. Ne vse. V državi ima več kot polovica osnovnošolcev subvencionirano malico in več kot četrtina subvencionirano kosilo. Srednješolcev, ki imajo v celoti subvencionirano malico, je dobrih 17.000.
Že v prvem valu epidemije za vse te ni bilo poskrbljeno. Pričakovali bi, da se bomo v drugem valu epidemije vsaj pri teh stvareh lahko hitreje odzvali. Da bodo šole, ki so tako ali tako kuhale kosila za otroke do petega razreda, dobile vse potrebno, da bi skuhale še za tiste, ki jim obroke subvencionira država in so ostali doma. Za to, da bodo doma, se niso sami odločili. In na zalogo se ne morejo najesti.
