Medijska noč ali medijski dan?
V kakšen svet se bomo vrnili – ali se nemara ne bomo želeli vrniti – slovenski novinarji.
Odpri galerijo
Tisk in razvoz časnika Delo. FOTO: Voranc Vogel
»In morda se bodo tudi mediji, katerih prisotnost je skoraj popolna, medtem ko pišejo zgodbe o našem življenju in naših časih, pošteno vprašali, kakšen je njihov delež pri občutku splošnega gnusa, v katerem smo se utrudili pred epidemijo. Zakaj smo čutili, da ljudje, ki se zanimajo le za lastne interese, neusmiljeno manipulirajo z nami, nam perejo možgane in plenijo naš denar. In da so nam mediji cinično in nesramno pripovedovali našo zapleteno in tragično zgodbo. Ne govorim o resnem, raziskovalnem, pogumnem tisku, ampak o 'množičnih medijih', ki so se že zdavnaj iz medijev, usmerjenih na množice, preobrazili v medije, ki ljudi spreminjajo v množice. In, nemalokrat, v drhal.« – Avtor teh težkih besed je svetovno znani, tudi pri nas prevajani izraelski pisatelj David Grossman. Napisal jih je v nedavnem, s pojavom pandemije spodbujenem članku za angleško izdajo izraelskega dnevnika Haaretz. Te dni ga je objavilo več medijev na različnih koncih sveta.
Pod naslovom Kuga je formativni dogodek. Ko zbledi, se pojavijo nove možnosti je Grossman razvil misel, da bo aktualna pandemija koronavirusa postala tisti usodni dogodek, ki bo marsikomu spremenil prihodnost. Po končani pandemiji se nekateri preprosto ne bodo želeli ali mogli vrniti v svoja prejšnja življenja. Ne le da bodo mnogi izgubili svoje bližnje, zaposlitev, sredstva za preživljanje, dostojanstvo. Nekateri bodo sami odšli iz služb, ki so jih dolga leta dušile, zapustili bodo svoje družine, svojega partnerja, odločili se bodo imeti otroke, tega morda ne bodo hoteli več, začeli bodo verjeti v Boga ali pa izgubili vero vanj ...
Morda bo spoznanje o tem, kako krhko je življenje, pred nas postavilo druge prioritete in bomo veliko bolje razumeli, kako tisto najdragocenejše v naših življenjih ni denar, ampak – čas. Tako David Grossman.
V kakšen svet pa se bomo vrnili – ali se nemara ne bomo želeli vrniti – slovenski novinarji? In koliko tudi slovenski mediji spreminjajo svoje uporabnike v množice (da ne uporabim hujše Grossmanove besede)?
Zadnje dneve se mi zdi – ni izključeno, da je za to kriv krizni čas –, da je že tako ali tako histerizirana in polarizirana slovenska medijska krajina, z njo pa aktivistična družbeno omrežena vojska, še bolj histerična in razdeljena, kot je bila do zdaj. Še zdaleč ne vsa, a pomemben del gotovo. In hkrati vse bolj nezdravo tekmovalna, celo privoščljiva. Zlasti tiskanim medijem, in med njimi še posebno splošnoinformativnim časnikom.
Nobena skrivnost ni, da bomo posledice krize zaradi koronavirusa – tako kot gospodarstvo na splošno, od industrijskih gigantov do malih podjetnikov – zelo čutili tudi v novinarstvu. Še posebno v založniških medijskih hišah. Kriza bo gotovo pospešila že nekajletne negativne trende prodaje tiskanih naklad resnih medijev in s tem zmanjševanje števila redno zaposlenih novinarjev in vseh drugih, ki so pri nastajanju, oblikovanju, tiskanju in dostavi časopisov nepogrešljivi. Tudi premiki, ki bi se sicer tako ali tako morali odviti v bližnji prihodnosti, so že dobili neizogiben pospešek. Gre predvsem za proces, ki daje v času digitalnega komuniciranja, sploh pa v času nujne socialne distance, spletu absolutno prednost pred tiskom in ki se mu ne more izogniti noben časopis. Veliko zmanjšanje prihodkov je neizogibno.
Nobena skrivnost ni, da digitalni informacijski svet poganjajo kliki in maksima, kdo bo prvi, manj pa, kdo bo najboljši in najverodostojnejši. Drugače rečeno: merilo kakovosti je vse bolj hitrost. Stališče povprečnega uporabnika je ob tem po svoje razumljivo, čeprav za kakovostne medije pogubno: najbolje se počuti v svetu, kjer so medijske vsebine na voljo brezplačno. Kot da bi nastajale same od sebe. Navsezadnje: krajše in hitrejše so, bolj zares lahko nastajajo same od sebe.
Časopisno novinarstvo je gotovo še vedno alma mater žurnalizma nasploh. V primerjavi s spletom bralca vodi in usmerja, bralec pa to vodenje zavestno sprejme. Pred njim je strukturiran časopis (ali strukturiran spletni portal), v katerem poskuša uredništvo selektivno ločevati pomembno od manj pomembnega, hkrati prinaša zapise o dogodkih in fenomenih, za katere bralec morda ni vedel, da ga zanimajo ali da bi utegnili biti pomembni za njegovo percepcijo sveta. Po drugi strani je uporabnik spleta, gotovo najbolj demokratičnega medija v zgodovini človeštva, sam svoj urednik, komentator, nemalokrat tudi glavni junak, z nekaj potrebnega tehnološkega znanja tudi ad hoc ustvarjalec »medijskih vsebin«.
Splet je po svojem bistvu izrazito antiavtoritaren medij, obenem lahko z raznimi algoritmi uporabniku ponuja vsebine, ki ga ne bodo motile v njegovi miselni coni udobja, časopis pa je kot zaokrožena celota avtoritaren, saj iz vse bolj nepreglednega polja informacij, protiinformacij, lažnih in pollažnih novic izbira, preverja, kombinira, navsezadnje vse skupaj razlaga in komentira. Naloga dobrega starega novinarstva ni, da bralca utrjuje v njegovem prepričanju, ampak da mu ponuja tudi drugačne interpretacije sveta, v katerem živi. Tam, kjer medij in njegov bralec mislita vedno in povsem enako, nihče ne misli prav zares. In prav zato je resen časopis pri svojem delu neprimerno bolj odgovoren od številnih one-man-band spletnih portalov ali dežurnih družbeno omreženih strokovnjakov za vse.
Ena od značilnosti slovenskih medijev je, da znajo biti zelo kritični do drugih medijev – ta pojav sicer ni od včeraj, se pa v zadnjem času stopnjuje. Toliko bolj, kolikor gre za vojno vseh proti vsem, preslikano iz aktualnega političnega vsakdana, ko velikih idej in političnih vizij ni več, prihrankov pa tudi zmanjkuje. Druga značilnost medijskega stanja so večinoma nestrateški lastniki, ki v medijih kot takih ne vidijo poslovne priložnosti ali celo intelektualnega izziva, ampak zgolj enega od kamenčkov v mozaiku svojih dobičkonosnejših poslov, vračanja starih uslug ali ponujanja novih. Tretja značilnost je dejstvo, da mediji natanko odsevajo ideološko in politično bipolarnost slovenske družbe. V dobi levega in desnega populizma je pač tako, da na koncu v vsakem primeru zmaga populizem. Ob tem ni nobena skrivnost, da je pol, ki sebe razume kot levega, množičnejši, glasnejši in vplivnejši. A nemalokrat je enako ali še bolj izključujoč kot tisti pol, ki sebe razume – ali se celo upa razumeti in to tudi glasno povedati – za desnega. Karkoli že to v slovenskih kapitalskih in mentalnih razmerah dejansko je. In če prvi pol vztraja pri stališču, da je družbena neenakost posledica buržoazne ekonomije, drugi trdi, da gre za posledico revolucionarne ideologije. Oba pa svarita pred somrakom demokracije. Eden ga vidi v pošasti (neo)liberalnega kapitalizma in podobnosti z zadnjimi leti weimarske republike, drugi v revolucionarni ikonografiji in nostalgiji po svetu, ko oblast od ljudstva ni bila odtujena na način parlamentarne demokracije, ampak je dekrete neposredno sprejemal centralni komite.
Toda ali ni ravno to, da se sploh lahko pogovarjamo o dejanskih ali namišljenih protidemokratičnih težnjah, eden izmed paradoksov in, navsezadnje, zmaga demokracije? Vendar pa ta za svoj razvoj potrebuje pluralen medijski prostor, ki je odprt in hkrati kritičen na vse strani, skrajnosti pa meri z enakimi vatli. V posebnih slovenskih razmerah gre tudi pri tem za vprašanje uredniške avtonomije, napadov na javno televizijo in hkrati za njene notranje težave in nesorazmerja, pa za strankarska glasila, ki imajo še najmanj težav, saj prepričujejo prepričane in tako naprej. Precej bolj nejasen je položaj v časopisnih hišah. Ob že omenjeni krizi, ki je tako rekoč naravni pojav, gre tu, kot rečeno, predvsem za vprašanje lastnikov večine časopisnih hiš, njihovih resničnih interesov in nevarnih razmerij, ki se ne pletejo nujno »v imenu javnosti«, ampak tudi stran od oči javnosti.
V natanko ta svet si slovenski mediji po koncu krize ne bi smeli želeti več vstopiti. Povedano drugače: če želimo probleme osvetljevati, razlagati, analizirati in komentirati, sami ne bi smeli biti del teh problemov.
Kako torej stopiti v prihodnost, v kateri mediji ljudi ne »spreminjajo v množice. In, nemalokrat, v drhal«? Mediji seveda ne moremo biti inženirji človeških duš. Stojimo in pademo s posamezniki (in državljani), ki so sposobni vstopati v družbeni dialog kritično, pogumno in – spoštljivo. Čas je vse, kar pravzaprav imamo. In čas bo pokazal, česa nimamo več. Ali celo to, česar nikdar nismo zares imeli. A prej bo treba strniti vrste in premagati virus – sovražnika, ki nam je vsem skupen.
Pod naslovom Kuga je formativni dogodek. Ko zbledi, se pojavijo nove možnosti je Grossman razvil misel, da bo aktualna pandemija koronavirusa postala tisti usodni dogodek, ki bo marsikomu spremenil prihodnost. Po končani pandemiji se nekateri preprosto ne bodo želeli ali mogli vrniti v svoja prejšnja življenja. Ne le da bodo mnogi izgubili svoje bližnje, zaposlitev, sredstva za preživljanje, dostojanstvo. Nekateri bodo sami odšli iz služb, ki so jih dolga leta dušile, zapustili bodo svoje družine, svojega partnerja, odločili se bodo imeti otroke, tega morda ne bodo hoteli več, začeli bodo verjeti v Boga ali pa izgubili vero vanj ...
Morda bo spoznanje o tem, kako krhko je življenje, pred nas postavilo druge prioritete in bomo veliko bolje razumeli, kako tisto najdragocenejše v naših življenjih ni denar, ampak – čas. Tako David Grossman.
V kakšen svet pa se bomo vrnili – ali se nemara ne bomo želeli vrniti – slovenski novinarji? In koliko tudi slovenski mediji spreminjajo svoje uporabnike v množice (da ne uporabim hujše Grossmanove besede)?
Zadnje dneve se mi zdi – ni izključeno, da je za to kriv krizni čas –, da je že tako ali tako histerizirana in polarizirana slovenska medijska krajina, z njo pa aktivistična družbeno omrežena vojska, še bolj histerična in razdeljena, kot je bila do zdaj. Še zdaleč ne vsa, a pomemben del gotovo. In hkrati vse bolj nezdravo tekmovalna, celo privoščljiva. Zlasti tiskanim medijem, in med njimi še posebno splošnoinformativnim časnikom.
Tisk in razvoz časnika Delo. FOTO: Voranc Vogel
Nobena skrivnost ni, da bomo posledice krize zaradi koronavirusa – tako kot gospodarstvo na splošno, od industrijskih gigantov do malih podjetnikov – zelo čutili tudi v novinarstvu. Še posebno v založniških medijskih hišah. Kriza bo gotovo pospešila že nekajletne negativne trende prodaje tiskanih naklad resnih medijev in s tem zmanjševanje števila redno zaposlenih novinarjev in vseh drugih, ki so pri nastajanju, oblikovanju, tiskanju in dostavi časopisov nepogrešljivi. Tudi premiki, ki bi se sicer tako ali tako morali odviti v bližnji prihodnosti, so že dobili neizogiben pospešek. Gre predvsem za proces, ki daje v času digitalnega komuniciranja, sploh pa v času nujne socialne distance, spletu absolutno prednost pred tiskom in ki se mu ne more izogniti noben časopis. Veliko zmanjšanje prihodkov je neizogibno.
Nobena skrivnost ni, da digitalni informacijski svet poganjajo kliki in maksima, kdo bo prvi, manj pa, kdo bo najboljši in najverodostojnejši. Drugače rečeno: merilo kakovosti je vse bolj hitrost. Stališče povprečnega uporabnika je ob tem po svoje razumljivo, čeprav za kakovostne medije pogubno: najbolje se počuti v svetu, kjer so medijske vsebine na voljo brezplačno. Kot da bi nastajale same od sebe. Navsezadnje: krajše in hitrejše so, bolj zares lahko nastajajo same od sebe.
Časopisno novinarstvo je gotovo še vedno alma mater žurnalizma nasploh. V primerjavi s spletom bralca vodi in usmerja, bralec pa to vodenje zavestno sprejme. Pred njim je strukturiran časopis (ali strukturiran spletni portal), v katerem poskuša uredništvo selektivno ločevati pomembno od manj pomembnega, hkrati prinaša zapise o dogodkih in fenomenih, za katere bralec morda ni vedel, da ga zanimajo ali da bi utegnili biti pomembni za njegovo percepcijo sveta. Po drugi strani je uporabnik spleta, gotovo najbolj demokratičnega medija v zgodovini človeštva, sam svoj urednik, komentator, nemalokrat tudi glavni junak, z nekaj potrebnega tehnološkega znanja tudi ad hoc ustvarjalec »medijskih vsebin«.
Splet je po svojem bistvu izrazito antiavtoritaren medij, obenem lahko z raznimi algoritmi uporabniku ponuja vsebine, ki ga ne bodo motile v njegovi miselni coni udobja, časopis pa je kot zaokrožena celota avtoritaren, saj iz vse bolj nepreglednega polja informacij, protiinformacij, lažnih in pollažnih novic izbira, preverja, kombinira, navsezadnje vse skupaj razlaga in komentira. Naloga dobrega starega novinarstva ni, da bralca utrjuje v njegovem prepričanju, ampak da mu ponuja tudi drugačne interpretacije sveta, v katerem živi. Tam, kjer medij in njegov bralec mislita vedno in povsem enako, nihče ne misli prav zares. In prav zato je resen časopis pri svojem delu neprimerno bolj odgovoren od številnih one-man-band spletnih portalov ali dežurnih družbeno omreženih strokovnjakov za vse.
Ali ni ravno to, da se sploh lahko pogovarjamo o dejanskih ali namišljenih protidemokratičnih težnjah, eden od paradoksov in, navsezadnje, zmaga demokracije?
Ena od značilnosti slovenskih medijev je, da znajo biti zelo kritični do drugih medijev – ta pojav sicer ni od včeraj, se pa v zadnjem času stopnjuje. Toliko bolj, kolikor gre za vojno vseh proti vsem, preslikano iz aktualnega političnega vsakdana, ko velikih idej in političnih vizij ni več, prihrankov pa tudi zmanjkuje. Druga značilnost medijskega stanja so večinoma nestrateški lastniki, ki v medijih kot takih ne vidijo poslovne priložnosti ali celo intelektualnega izziva, ampak zgolj enega od kamenčkov v mozaiku svojih dobičkonosnejših poslov, vračanja starih uslug ali ponujanja novih. Tretja značilnost je dejstvo, da mediji natanko odsevajo ideološko in politično bipolarnost slovenske družbe. V dobi levega in desnega populizma je pač tako, da na koncu v vsakem primeru zmaga populizem. Ob tem ni nobena skrivnost, da je pol, ki sebe razume kot levega, množičnejši, glasnejši in vplivnejši. A nemalokrat je enako ali še bolj izključujoč kot tisti pol, ki sebe razume – ali se celo upa razumeti in to tudi glasno povedati – za desnega. Karkoli že to v slovenskih kapitalskih in mentalnih razmerah dejansko je. In če prvi pol vztraja pri stališču, da je družbena neenakost posledica buržoazne ekonomije, drugi trdi, da gre za posledico revolucionarne ideologije. Oba pa svarita pred somrakom demokracije. Eden ga vidi v pošasti (neo)liberalnega kapitalizma in podobnosti z zadnjimi leti weimarske republike, drugi v revolucionarni ikonografiji in nostalgiji po svetu, ko oblast od ljudstva ni bila odtujena na način parlamentarne demokracije, ampak je dekrete neposredno sprejemal centralni komite.
Toda ali ni ravno to, da se sploh lahko pogovarjamo o dejanskih ali namišljenih protidemokratičnih težnjah, eden izmed paradoksov in, navsezadnje, zmaga demokracije? Vendar pa ta za svoj razvoj potrebuje pluralen medijski prostor, ki je odprt in hkrati kritičen na vse strani, skrajnosti pa meri z enakimi vatli. V posebnih slovenskih razmerah gre tudi pri tem za vprašanje uredniške avtonomije, napadov na javno televizijo in hkrati za njene notranje težave in nesorazmerja, pa za strankarska glasila, ki imajo še najmanj težav, saj prepričujejo prepričane in tako naprej. Precej bolj nejasen je položaj v časopisnih hišah. Ob že omenjeni krizi, ki je tako rekoč naravni pojav, gre tu, kot rečeno, predvsem za vprašanje lastnikov večine časopisnih hiš, njihovih resničnih interesov in nevarnih razmerij, ki se ne pletejo nujno »v imenu javnosti«, ampak tudi stran od oči javnosti.
V natanko ta svet si slovenski mediji po koncu krize ne bi smeli želeti več vstopiti. Povedano drugače: če želimo probleme osvetljevati, razlagati, analizirati in komentirati, sami ne bi smeli biti del teh problemov.
Kako torej stopiti v prihodnost, v kateri mediji ljudi ne »spreminjajo v množice. In, nemalokrat, v drhal«? Mediji seveda ne moremo biti inženirji človeških duš. Stojimo in pademo s posamezniki (in državljani), ki so sposobni vstopati v družbeni dialog kritično, pogumno in – spoštljivo. Čas je vse, kar pravzaprav imamo. In čas bo pokazal, česa nimamo več. Ali celo to, česar nikdar nismo zares imeli. A prej bo treba strniti vrste in premagati virus – sovražnika, ki nam je vsem skupen.
