V nadaljevanju preberite:
Vsaj mesec dni preden sta Švedska in Finska naznanili, da se nameravata pridružiti zvezi Nato, so iz Turčije že prihajali prvi signali, da bo Ankara, ko bo kandidatura dveh do zdaj nevtralnih držav postala uradna, izrazila nasprotovanje. Prevedeno v jezik realne politike to pomeni, da se skandinavski državi atlantski vojaški povezavi ne moreta pridružiti, saj mora njuno članstvo potrditi vseh trideset držav članic.
Čeprav so za turško reakcijo kompleksni in večplastni vzroki, ta niti približno ni presenetljiva. Turčija, ki ima drugo največjo vojsko v Natu, je zaradi ruske agresije na Ukrajino v hudem krču: Ankara, večna jetnica geografije, poskuša dobre odnose zaradi ekonomskih, energetskih, varnostnih in geopolitičnih razlogov obdržati z obema državama. Tudi zato je bila v prvih tednih vojne, ko so bila pogajanja med Moskvo in Kijevom še kolikor toliko živa, Turčija glavna mediatorka, pobudnica in tudi gostiteljica pogajanj.
Nikakor ne gre zanemariti niti dejstva, da bodo v Turčijo prihodnje leto – ob stoletnici turške republike – parlamentarne in predsedniške volitve, ki bi po dvajsetih letih lahko prekinile vladavino Stranke za pravičnost in razvoj (AKP) ter, predvsem, predsednika Tayyipa Recepa Erdoğana. Da je turška avtoritarna oblast še kako ranljiva, so zelo jasno in glasno pokazale že lokalne volitve leta 2019, na katerih je AKP izgubil prav v vseh največjih turških mestih. Na čelu z Istanbulom, kjer je oblasti celo uspelo izsiliti ponovno glasovanje.
Erdoğan, močno oslabljen zaradi zdaj že več let trajajoče gospodarske in finančne krize, ki je porušila mit o turškem čudežu, gonilni sili političnega uspeha in dolgoživosti AKP ter njenega voditelja, bo za obstanek na oblasti izkoristil prav vse priložnosti, ki se mu ponujajo. In teh je veliko. Lokalno. Regionalno. In globalno.
