Nevihta na Otoku

Vse vladne krize, ki so jim bili na Otoku priča po referendumu o brexitu, so se končale z nevzdržnimi kompromisi med podporniki in nasprotniki izstopa iz Evropske unije. Najnovejša utegne biti drugačna. Usoda britanske premierke Therese May po odstopu dveh ključnih ministrov namreč visi na nitki, z njo pa tudi možnost pravočasnega, predvsem pa uspešnega končanja pogajanj o brexitu.

Verjetnost, da bo premierki uspelo prepričati svoje poslance o tem, da naj britanska trgovinska politika tudi po izstopu iz EU v več ključnih segmentih ostane vezana na evropsko, je vse manjša. Nekateri opazni torijci so napovedali, da je ne bodo podprli, saj da bi to bila izdaja referendumskega izida in zgolj navidezni brexit.

Za evropske pogajalce je položaj neprijeten, ne le zato, ker so izgubili enega od ključnih sogovornikov v pogajanjih, ampak tudi zato, ker so z brezkompromisnim pristopom pomagali ustvariti podlago za najnovejšo politično krizo v Združenem kraljestvu, ki se lahko manj kot leto dni pred napovedanim britanskim izstopom iz EU konča tudi s padcem vlade.

Takšen razplet je zadnje, kar bi si morala Unija želeti, kaj šele spodbujati. Kljub negotovosti, ki jo bo povzročil britanski izstop, je primarna naloga pogajalcev ta, da brexit izpeljejo čim bolj gladko, s čim manj negativnimi posledicami za evropske državljane. Odstop Davisa Davisa in Borisa Johnsona bi teoretično lahko olajšal njihovo delo; iz enačbe namreč odstranjuje največja evroskeptika v britanskem kabinetu. Toda veliko večja verjetnost je, da ga bo otežil.

Theresa May pri sklepanju dogovora z EU še zdaleč ne bo imela prostih rok. Njen manevrski prostor je skrčen do skrajnosti. Unija bi se morala tega zavedati, preden od nje zahteva nove, politično nevzdržne kompromise.