Nočemo mrtvih herojev
Upajmo, da si nam nikoli ne bo treba postaviti vprašanj, ki si jih po smrti svojega vojaka v Kabulu postavljajo Hrvati.
Odpri galerijo
Kabul, Afganistan Foto Mohammad Ismail Reuters
Heroj, krstil je sina in odšel v vojno ... To je začetek naslova na včerajšnji naslovnici hrvaškega dnevnika Jutarnji list. Čez celotno naslovnico je natisnjena slika mladega vojaka Josipa Briškega, ki sredinega samomorilskega napada v Kabulu ni preživel. Dva njegova kolega sta jo iz povsem uničenega oklepljenega vozila odnesla s težjimi poškodbami. A napadom še kar ni videti konca.
Briški je bil poklicni vojak, na mednarodno vojaško misijo v 4600 kilometrov oddaljeni Afganistan ga je s še 98 drugimi vojaki poslala oblast v Zagrebu. Tudi od Zagreba slabih 150 kilometrov oddaljena Ljubljana je v daljni Afganistan poslala osem vojakov, ki naj bi po svojih močeh pripomogli k ureditvi razmer v tej kaotični državi.
Kakorkoli se trudimo racionalizirati prisotnost slovenskih in hrvaških vojakov v daljnem Afganistanu s krilaticami, da se dom brani daleč od svojega praga in da moramo tako mi kot naši sosedje s svojimi dejanji, denarjem, opremo in ljudmi pomagati pri delovanju vojaškega zavezništva, se razumnost teh razlag raztrešči v trenutku, ko otrok prezgodaj izgubi očeta in država dobi heroja, ki si ga ni želela.
Če so velesile, katerih interese je več tisoč kilometrov stran od njihovih meja nekako še mogoče utemeljiti, že vajene vdovam izrekati sožalje ob smrti svojega vojaka, je pri malih državah to precej težje. Kako naj hrvaški minister za obrambo in premier stopita pred vdovo ter ji ob izrekanju sožalja ob smrti moža gledata v oči in jo prepričata, da je oče njenega otroka umrl za pomembno stvar? To so prevelike in pretežke stvari za Hrvaško s štirimi milijoni prebivalcev. Slovenija ima pol toliko prebivalcev in le upamo lahko, da si ji tega vprašanja ne bo treba nikoli postaviti.
Lahko pa si postavimo številna druga vprašanja in si poskušamo nanje pošteno odgovoriti:
Bi Briški sploh kdaj odšel v vojsko, če bi lahko dobil normalno, smiselno in produktivno službo kje drugje? Kaj je počel v Afganistanu, komu točno je služil? Zakaj mi in naši zavezniki v to oddaljeno državo še kar pošiljamo vojake, če se že desetletja dolga prisotnost tujih vojska tam ni izkazala za koristno nikomur, razen morda za utrditev moči talibov? Smo res vse uredili doma, preden smo se pod okriljem svojega največjega zaveznika lotili izvažanja svoje napol delujoče demokracije v kulture, ki jih ne poznamo, ne razumemo in komaj želimo razumeti?
Je mogoče, da razmer v Afganistanu ne moremo in ne znamo urediti z vojaško silo? Če tega ne znamo s silo, ali morda obstaja kakšna druga pot? Si Afganistan res zasluži status varne države, argument, s katerim tako Slovenija kot Hrvaška zavračata prebežnike iz te države? Smo Slovenci in Hrvati res prepričani, da se ključ do rešitve naših (ne le medsebojnih) težav skriva na drugem koncu sveta? Če vemo, da v Afganistanu ne bomo rešili niti ene svoje težave, kaj tam pravzaprav sploh še počnemo?
Briški je bil poklicni vojak, na mednarodno vojaško misijo v 4600 kilometrov oddaljeni Afganistan ga je s še 98 drugimi vojaki poslala oblast v Zagrebu. Tudi od Zagreba slabih 150 kilometrov oddaljena Ljubljana je v daljni Afganistan poslala osem vojakov, ki naj bi po svojih močeh pripomogli k ureditvi razmer v tej kaotični državi.
Kakorkoli se trudimo racionalizirati prisotnost slovenskih in hrvaških vojakov v daljnem Afganistanu s krilaticami, da se dom brani daleč od svojega praga in da moramo tako mi kot naši sosedje s svojimi dejanji, denarjem, opremo in ljudmi pomagati pri delovanju vojaškega zavezništva, se razumnost teh razlag raztrešči v trenutku, ko otrok prezgodaj izgubi očeta in država dobi heroja, ki si ga ni želela.
Če so velesile, katerih interese je več tisoč kilometrov stran od njihovih meja nekako še mogoče utemeljiti, že vajene vdovam izrekati sožalje ob smrti svojega vojaka, je pri malih državah to precej težje. Kako naj hrvaški minister za obrambo in premier stopita pred vdovo ter ji ob izrekanju sožalja ob smrti moža gledata v oči in jo prepričata, da je oče njenega otroka umrl za pomembno stvar? To so prevelike in pretežke stvari za Hrvaško s štirimi milijoni prebivalcev. Slovenija ima pol toliko prebivalcev in le upamo lahko, da si ji tega vprašanja ne bo treba nikoli postaviti.
Lahko pa si postavimo številna druga vprašanja in si poskušamo nanje pošteno odgovoriti:
Bi Briški sploh kdaj odšel v vojsko, če bi lahko dobil normalno, smiselno in produktivno službo kje drugje? Kaj je počel v Afganistanu, komu točno je služil? Zakaj mi in naši zavezniki v to oddaljeno državo še kar pošiljamo vojake, če se že desetletja dolga prisotnost tujih vojska tam ni izkazala za koristno nikomur, razen morda za utrditev moči talibov? Smo res vse uredili doma, preden smo se pod okriljem svojega največjega zaveznika lotili izvažanja svoje napol delujoče demokracije v kulture, ki jih ne poznamo, ne razumemo in komaj želimo razumeti?
Je mogoče, da razmer v Afganistanu ne moremo in ne znamo urediti z vojaško silo? Če tega ne znamo s silo, ali morda obstaja kakšna druga pot? Si Afganistan res zasluži status varne države, argument, s katerim tako Slovenija kot Hrvaška zavračata prebežnike iz te države? Smo Slovenci in Hrvati res prepričani, da se ključ do rešitve naših (ne le medsebojnih) težav skriva na drugem koncu sveta? Če vemo, da v Afganistanu ne bomo rešili niti ene svoje težave, kaj tam pravzaprav sploh še počnemo?
