Nov začetek za NLB
Vpliva države in politike bo v NLB (še) manj, a privatizirana banka ostaja tudi pomembna državna naložba.
Odpri galerijo
Največja delničarka, zdaj z dobrimi 40 odstotki, pričakovano ostaja država. Karikatura: Marko Kočevar
Za NLB ne bo nič več tako, kot je bilo. Prihodnjo sredo gre na borzi v Londonu in Ljubljani v dokaj dobri kondiciji. Dobičkonosna, kapitalsko trdna, stroškovno dodobra prevetrena, a kljub temu je država zanjo iztržila najnižjo možno ceno v postavljenem razponu.
Neugodne razmere na finančnih trgih in tudi zavedanje vlagateljev, da banko prav zdaj prodajamo v časovni stiski in po sili razmer, so pač naredili svoje. Potencialni domači vlagatelji, tudi taki, ki pravijo, da banko kot simbol nacionalnega interesa prodajamo tujcem in za drobiž, za njene delnice niso prav na široko odpirali denarnic. Kar je po načelu »hic Rhodus, hic salta!« prav tako svojevrsten absurd.
Največja delničarka, zdaj z dobrimi 40 odstotki, pričakovano ostaja država. Sledita ji ameriški sklad, specializiran za nakupe podvrednotenih delnic – zanimivo sporočilo vlagateljem in borznikom, ni kaj – in Evropska banka za obnovo in razvoj, ustanovljena v začetku 90. let, načeloma za podporo tranzicijskim (post)socialističnim ekonomijam.
EBRD se je pred desetletjem iz NLB in Slovenije že umaknila, njena lastniška vrnitev v našo največjo državno banko pa je paradigmatična slika lastniških zagat v slovenskem modelu tržnega kapitalizma, kjer je država doslej vedno imela pomembno vlogo.
Vpliva države in politike bo v NLB odslej (še) manj, a banka ostaja pomembna državna naložba, tudi s strateškim gospodarskim vplivom na za Slovenijo pomembnem Zahodnem Balkanu. Šarčeva vlada je v nasprotju s predhodnico v primeru prodaje NLB ravnala bolj pragmatično.
Zdaj, po izpeljani večinski privatizaciji, ima finančni minister v rokah močan adut, da se Slovenija z evropsko komisijo končno izpogaja o odpravi škodljivih omejitev in zavez za NLB, sprejetih pred petimi leti v povsem drugačnih razmerah.
Neugodne razmere na finančnih trgih in tudi zavedanje vlagateljev, da banko prav zdaj prodajamo v časovni stiski in po sili razmer, so pač naredili svoje. Potencialni domači vlagatelji, tudi taki, ki pravijo, da banko kot simbol nacionalnega interesa prodajamo tujcem in za drobiž, za njene delnice niso prav na široko odpirali denarnic. Kar je po načelu »hic Rhodus, hic salta!« prav tako svojevrsten absurd.
Največja delničarka, zdaj z dobrimi 40 odstotki, pričakovano ostaja država. Sledita ji ameriški sklad, specializiran za nakupe podvrednotenih delnic – zanimivo sporočilo vlagateljem in borznikom, ni kaj – in Evropska banka za obnovo in razvoj, ustanovljena v začetku 90. let, načeloma za podporo tranzicijskim (post)socialističnim ekonomijam.
EBRD se je pred desetletjem iz NLB in Slovenije že umaknila, njena lastniška vrnitev v našo največjo državno banko pa je paradigmatična slika lastniških zagat v slovenskem modelu tržnega kapitalizma, kjer je država doslej vedno imela pomembno vlogo.
Vpliva države in politike bo v NLB odslej (še) manj, a banka ostaja pomembna državna naložba, tudi s strateškim gospodarskim vplivom na za Slovenijo pomembnem Zahodnem Balkanu. Šarčeva vlada je v nasprotju s predhodnico v primeru prodaje NLB ravnala bolj pragmatično.
Zdaj, po izpeljani večinski privatizaciji, ima finančni minister v rokah močan adut, da se Slovenija z evropsko komisijo končno izpogaja o odpravi škodljivih omejitev in zavez za NLB, sprejetih pred petimi leti v povsem drugačnih razmerah.
