Novi koaliciji za popotnico
Nejc Gole o tem, da rezultati volitev nakazujejo, da bo do nujnih gospodarskih ukrepov trda in dolga pot.
Odpri galerijo
Rezultati volitev nakazujejo, da bo do nujnih gospodarskih ukrepov trda in dolga pot. FOTO: Matej Družnik/Delo
Iznad zahodnega Atlantika se proti Evropi zgrinjajo črni nevihtni oblaki. Slovenska gospodarska barka, ki je v zadnjih letih plula po mirnem morju in z vetrom svetovne konjunkture v jadrih, se približuje razburkanemu morju. Od novih krmarjev bo odvisno, kako pripravljena se bo z njim spopadla. Vendar rezultati volitev nakazujejo, da bo do nujnih gospodarskih ukrepov trda in dolga pot.
Nova koalicija bo mandat začela v trdnejši barki kot Cerarjeva vlada. Hitrost ladje se je zvišala s triodstotne gospodarske rasti leta 2014 na petodstotno lani. Rast je v primerjavi s predkriznimi leti pred dobrim desetletjem zdrava. Temelji na izvozu in domačem povpraševanju, ni spodbujena s proračunskim primanjkljajem, podjetja niso zadolžena, baloni niso napihnjeni. Proračun države ima presežek, javni dolg pa se je relativno znižal z 80,3 odstotka BDP pred štirimi leti na 73,6 odstotka BDP.
A čeprav je jadrnica s slovensko zastavo na regatnem polju Evropske unije med najhitrejšimi, vzroka za evforijo ni.
Protekcionizem gospodarske sile, ki je bila pred Donaldom Trumpom prva v obrambi proste trgovine, vnaša v svetovno gospodarstvo negotovost. ZDA so udarile predvsem po Kitajski, na začetku tega meseca pa so uvedle tudi višje carine na uvoz jekla in aluminija iz Evropske unije, ki je bila do takrat začasno iz tega ukrepa izvzeta. Evropa je že sprožila postopek pred Svetovno trgovinsko organizacijo in napovedala protiudarec z višjimi carinami na uvoz iz ZDA. Dražji bi tako lahko postali viski burbon, arašidovo maslo, brusnice, motorji Harley Davidson … A trgovinska vojna bi se z arašidovega masla lahko prenesla na avtomobile – ZDA so namreč že ubrale enako pot kot pri zvišanju carin na jeklo in aluminij tudi za dodatne carine na avtomobile. Te bi prizadele desetkrat več trgovine kot sedanji protekcionistični ukrep. Bistveno bolj bi posledice čutilo tudi slovensko gospodarstvo, ki večinoma temelji na izvozu evropski, predvsem nemški, avtomobilski industriji.
Kot bo šlo Nemčiji, tako bo tudi Sloveniji. Nemško gospodarstvo je v prvem četrtletju raslo, a počasneje kot lani, pri čemer sta se tako izvoz kot uvoz znižala. V negativnem območju vztraja tudi zaupanje nemških vlagateljev. Te poleg trgovinske vojne skrbijo še umik ZDA iz iranskega jedrskega sporazuma in – tudi kot posledica tega – vse višje cene nafte. Republikanski ameriški predsednik je torej največja grožnja svetovnemu gospodarstvu.
In s tem tudi slovenskemu. Knjige naročil slovenskih podjetij so večinoma še polne, a nekatera podjetja že opažajo zmanjšano povpraševanje. Slovenska gospodarska rast je v prvem četrtletju ostala visoka, vendar se je upočasnila. To je posledica umiritve tujega povpraševanja, ugotavljajo na uradu za makroekonomske analize in razvoj.
Ker Cerarjeva vlada ni izkoristila mirnega morja in vetra v jadra za nekatere nujne strukturne spremembe, ta naloga čaka prihodnjo koalicijo. Gospodarske napovedi – ki pa lahko hitro zgrešijo – kažejo, da je pred njo še vsaj dve leti ugodnih gospodarskih razmer, kar pa je vseeno le malo časa za nujna opravila v podpalubju, da se pripravimo na viharno tramontano.
Kakšno ekonomsko politiko bi torej morala voditi nova vlada?
Prava smer kompasa je lahko le tista, ki vodi v večjo blaginjo Slovencev. To je mogoče doseči z visokotehnološkim gospodarstvom, ki bo ustvarjalo višjo dodano vrednost. Z gospodarstvom, ki se bo povzpelo na dobaviteljski verigi multinacionalkam iz polizdelkov k izdelkom z višjimi maržami ali končnimi produkti. Z gospodarstvom, ki ne bo preveč odvisno le od trga Evropske unije, niti ne samo od izvoza, ampak bo tudi neizvozni sektor podpirala močna zasebna potrošnja. Takšno gospodarstvo lahko precej bolje preživi prihodnjo krizo.
Gospodarski ukrepi bi torej morali biti usmerjeni v spodbujanje opisane strukture gospodarstva, zaposlovanje in gospodarsko rast. Z davčno razbremenitvijo dela je treba postati konkurenčen drugim državam pri zaposlovanju kadra. Z aktivno politiko migracij je treba privabiti možgane, ki so v zadnjih letih zbežali iz Slovenije, in tujce. Z reformo šolstva je treba odgovoriti prihodnjim potrebam trga dela. S paleto ukrepov, tudi pokojninsko reformo, odgovoriti na neugodne demografske trende. Z vlaganjem v raziskave in razvoj, v univerze ter povezovanje podjetij in raziskovalnih organizacij je treba spodbuditi tehnološki preboj. S podpornim okoljem ne le podpirati, ampak tudi doma zadržati hitro rastoča zagonska podjetja. Ob vsem tem pa ne pozabiti na zdravje javnih financ.
Relativni zmagovalec volitev je znan, ne pa tudi prihodnji predsednik vlade, ki bo s koalicijo vodil prihodnjo ekonomsko politiko. Janez Janša je med letoma 2004 in 2008 že vodil vlado v času gospodarske rasti, ki ji je sledil globok padec v recesijo. S takratnimi procikličnimi gospodarskimi ukrepi je njegova vlada gospodarstvo še dodatno pregrevala, zato je bil padec Slovenije po propadu banke Lehman Brothers toliko večji in bolj boleč. SDS je pred volitvami obljubljala, denimo, davčno razbremenitev dela, socialno kapico, vlaganje v inovacije, v nasprotju z levosredinskimi strankami so javni dolg označili za previsok in podprli privatizacijo NLB. Vendar je za zdaj Janša še daleč od vodenja svoje tretje vlade, saj bosta povolilna matematika in pogajanja tesala prihodnjo koalicijo. Pravila igre bo pomembno določal Marjan Šarec. Njegovi odgovori na gospodarska vprašanja na prvem soočenju predstavnikov strank – še pred začetkom volilne kampanje – na dogodku Ameriške gospodarske zbornice so bili povsem prazni, skozi volilno kampanjo pa je njegova lista iskala identiteto in se vsebinsko oblikovala. V LMŠ, denimo, zagovarjajo celovito davčno reformo in v tem sklopu tudi davčno razbremenitev dela. To ni presenetljivo, saj je v njihovih vrstah tudi nekdanji dolgoletni prvi človek Leka Vojmir Urlep – morda prihodnji gospodarski minister? –, ki je v svoji takratni funkciji pogosto opozarjal na preveliko razliko med bruto in neto plačo.
Če se bo koalicijska enačba izšla in ne bo novih volitev, bo – kot kaže – za sestavo koalicije, bodisi desnosredinske bodisi levosredinske, potrebnih veliko partnerjev, med njimi pa veliko pogajanj in kompromisov. In tudi konfliktov. Vse to bo sprejemanje nujnih ukrepov še otežilo in upočasnilo. To ob pogledu na črne nevihtne oblake na obzorju ni nič kaj spodbudno. Želeli bi si namreč pluti na ladji, ki jo bo poganjal močan motor in bo odporna na udarce, ne pa na čolniču, ki ga bodo valovi metali sem ter tja.
Nova koalicija bo mandat začela v trdnejši barki kot Cerarjeva vlada. Hitrost ladje se je zvišala s triodstotne gospodarske rasti leta 2014 na petodstotno lani. Rast je v primerjavi s predkriznimi leti pred dobrim desetletjem zdrava. Temelji na izvozu in domačem povpraševanju, ni spodbujena s proračunskim primanjkljajem, podjetja niso zadolžena, baloni niso napihnjeni. Proračun države ima presežek, javni dolg pa se je relativno znižal z 80,3 odstotka BDP pred štirimi leti na 73,6 odstotka BDP.
A čeprav je jadrnica s slovensko zastavo na regatnem polju Evropske unije med najhitrejšimi, vzroka za evforijo ni.
Protekcionizem gospodarske sile, ki je bila pred Donaldom Trumpom prva v obrambi proste trgovine, vnaša v svetovno gospodarstvo negotovost. ZDA so udarile predvsem po Kitajski, na začetku tega meseca pa so uvedle tudi višje carine na uvoz jekla in aluminija iz Evropske unije, ki je bila do takrat začasno iz tega ukrepa izvzeta. Evropa je že sprožila postopek pred Svetovno trgovinsko organizacijo in napovedala protiudarec z višjimi carinami na uvoz iz ZDA. Dražji bi tako lahko postali viski burbon, arašidovo maslo, brusnice, motorji Harley Davidson … A trgovinska vojna bi se z arašidovega masla lahko prenesla na avtomobile – ZDA so namreč že ubrale enako pot kot pri zvišanju carin na jeklo in aluminij tudi za dodatne carine na avtomobile. Te bi prizadele desetkrat več trgovine kot sedanji protekcionistični ukrep. Bistveno bolj bi posledice čutilo tudi slovensko gospodarstvo, ki večinoma temelji na izvozu evropski, predvsem nemški, avtomobilski industriji.
Kot bo šlo Nemčiji, tako bo tudi Sloveniji. Nemško gospodarstvo je v prvem četrtletju raslo, a počasneje kot lani, pri čemer sta se tako izvoz kot uvoz znižala. V negativnem območju vztraja tudi zaupanje nemških vlagateljev. Te poleg trgovinske vojne skrbijo še umik ZDA iz iranskega jedrskega sporazuma in – tudi kot posledica tega – vse višje cene nafte. Republikanski ameriški predsednik je torej največja grožnja svetovnemu gospodarstvu.
In s tem tudi slovenskemu. Knjige naročil slovenskih podjetij so večinoma še polne, a nekatera podjetja že opažajo zmanjšano povpraševanje. Slovenska gospodarska rast je v prvem četrtletju ostala visoka, vendar se je upočasnila. To je posledica umiritve tujega povpraševanja, ugotavljajo na uradu za makroekonomske analize in razvoj.
Ker Cerarjeva vlada ni izkoristila mirnega morja in vetra v jadra za nekatere nujne strukturne spremembe, ta naloga čaka prihodnjo koalicijo. Gospodarske napovedi – ki pa lahko hitro zgrešijo – kažejo, da je pred njo še vsaj dve leti ugodnih gospodarskih razmer, kar pa je vseeno le malo časa za nujna opravila v podpalubju, da se pripravimo na viharno tramontano.
Kakšno ekonomsko politiko bi torej morala voditi nova vlada?
Prava smer kompasa je lahko le tista, ki vodi v večjo blaginjo Slovencev. To je mogoče doseči z visokotehnološkim gospodarstvom, ki bo ustvarjalo višjo dodano vrednost. Z gospodarstvom, ki se bo povzpelo na dobaviteljski verigi multinacionalkam iz polizdelkov k izdelkom z višjimi maržami ali končnimi produkti. Z gospodarstvom, ki ne bo preveč odvisno le od trga Evropske unije, niti ne samo od izvoza, ampak bo tudi neizvozni sektor podpirala močna zasebna potrošnja. Takšno gospodarstvo lahko precej bolje preživi prihodnjo krizo.
Gospodarski ukrepi bi torej morali biti usmerjeni v spodbujanje opisane strukture gospodarstva, zaposlovanje in gospodarsko rast. Z davčno razbremenitvijo dela je treba postati konkurenčen drugim državam pri zaposlovanju kadra. Z aktivno politiko migracij je treba privabiti možgane, ki so v zadnjih letih zbežali iz Slovenije, in tujce. Z reformo šolstva je treba odgovoriti prihodnjim potrebam trga dela. S paleto ukrepov, tudi pokojninsko reformo, odgovoriti na neugodne demografske trende. Z vlaganjem v raziskave in razvoj, v univerze ter povezovanje podjetij in raziskovalnih organizacij je treba spodbuditi tehnološki preboj. S podpornim okoljem ne le podpirati, ampak tudi doma zadržati hitro rastoča zagonska podjetja. Ob vsem tem pa ne pozabiti na zdravje javnih financ.
Relativni zmagovalec volitev je znan, ne pa tudi prihodnji predsednik vlade, ki bo s koalicijo vodil prihodnjo ekonomsko politiko. Janez Janša je med letoma 2004 in 2008 že vodil vlado v času gospodarske rasti, ki ji je sledil globok padec v recesijo. S takratnimi procikličnimi gospodarskimi ukrepi je njegova vlada gospodarstvo še dodatno pregrevala, zato je bil padec Slovenije po propadu banke Lehman Brothers toliko večji in bolj boleč. SDS je pred volitvami obljubljala, denimo, davčno razbremenitev dela, socialno kapico, vlaganje v inovacije, v nasprotju z levosredinskimi strankami so javni dolg označili za previsok in podprli privatizacijo NLB. Vendar je za zdaj Janša še daleč od vodenja svoje tretje vlade, saj bosta povolilna matematika in pogajanja tesala prihodnjo koalicijo. Pravila igre bo pomembno določal Marjan Šarec. Njegovi odgovori na gospodarska vprašanja na prvem soočenju predstavnikov strank – še pred začetkom volilne kampanje – na dogodku Ameriške gospodarske zbornice so bili povsem prazni, skozi volilno kampanjo pa je njegova lista iskala identiteto in se vsebinsko oblikovala. V LMŠ, denimo, zagovarjajo celovito davčno reformo in v tem sklopu tudi davčno razbremenitev dela. To ni presenetljivo, saj je v njihovih vrstah tudi nekdanji dolgoletni prvi človek Leka Vojmir Urlep – morda prihodnji gospodarski minister? –, ki je v svoji takratni funkciji pogosto opozarjal na preveliko razliko med bruto in neto plačo.
Če se bo koalicijska enačba izšla in ne bo novih volitev, bo – kot kaže – za sestavo koalicije, bodisi desnosredinske bodisi levosredinske, potrebnih veliko partnerjev, med njimi pa veliko pogajanj in kompromisov. In tudi konfliktov. Vse to bo sprejemanje nujnih ukrepov še otežilo in upočasnilo. To ob pogledu na črne nevihtne oblake na obzorju ni nič kaj spodbudno. Želeli bi si namreč pluti na ladji, ki jo bo poganjal močan motor in bo odporna na udarce, ne pa na čolniču, ki ga bodo valovi metali sem ter tja.
