Odgovor je na dlani
Ali ni čas tudi denar?
Odpri galerijo
Čez polja in travnike smo položili široke avtoceste, ki so dokončno spremenile podobo pokrajine, ne nazadanje smo avto povabili celo v hišo in mu naredili posebno sobo. FOTO: Mavric Pivk
Ko boste septembra stali v koloni na poti v službo, do vrtca ali šole, bo statistika pridno merila škodo, ki jo s tem počnete sebi, drugim in družbi v celem. Računajo, da na ravni Evropi unije zastoji povzročijo za približno milijardo družbenoekonomskih stroškov. Na dan!
Podatek našega razpoloženja verjetno ne bo popravil, lahko pa nas razveseli nekaj drugega. Čez nekaj časa, verjetno že čez 50 let, se bodo učenci v osnovni šoli pri predmetu družba učili, da so bili prometni zastoji, prav taki, v katerih bomo septembra spet stali, eden najbolj vidnih znakov konca še enega civilizacijskega kroga. Kroga, ki se je sklenil v dobrem stoletju. V tem kratkem času je človek s svojim delom zaznamoval površje zemlje, odnose med ljudmi in družbo bolj kot kdaj prej v zgodovini. Zadnjih sto let smo bili izjemno pridni. Preoblikovali smo mesta, da je na promenade lahko zapeljal avtomobil, mi pa smo se mu umaknili na rob ob zgradbe. Čez polja in travnike smo položili široke avtoceste, ki so dokončno spremenile podobo pokrajine, ne nazadnje smo avtomobil povabili celo v hišo in mu naredili posebno sobo. Individualna svoboda gibanja na eni strani ter visoka gospodarska in družbena rast na drugi so dajale občutek, da je to najboljša pot razvoja družbe.
Da je v resnici slepa ulica, smo ugotovili prej kot v stotih letih. Zdaj je na svetu približno 28 megamest, do leta 2030 naj bi jih bilo že 41. V istem obdobju se bo dvakrat povečal srednji družbeni razred, z dveh milijard ljudi na štiri. Daleč največji prirastek se bo seveda zgodil na azijskih trgih. Avtomobilska industrija si že mane roke, saj je bil zadnjih sto let prav avtomobil zelo pomemben pokazatelj osebnega družbenega statusa. A to je račun, ki se prej ali slej ne bo več izšel.
Promet v urbanih okoljih se bo spremenil že v prihodnjih petdesetih letih. Pred nami in še bolj našimi otroki je izjemno zanimivo novo oblikovanje prostora, dela, medčloveških odnosov in družbe v celem. Tako kot danes avtomobil zareže v vse pore življenje, bo tudi njegov nadomestek. Že na videz majhni ukrepi lahko pokažejo zametek novih mobilnostnih razmerij. Lep primer so hitre avtobusne linije. Ko gre avtobus mimo dragega avtomobila, stoječega v koloni, se pred nami nariše najlepša slika demokratične enakopravnosti. Ali ni čas tudi denar?
Ali je res, bodo povedali milenjici. V dobrih desetih letih bodo trije od štirih zaposlenih na svetu milenjici. Zdaj jih poznamo po tem, da se pozneje poročijo, dlje ostanejo doma in imajo pozneje otroke. Pa tudi po tem, da so močno spremenili nakupne navade, rabo dobrin, postavili na novo raven interakcijo med ljudmi, z lahkoto delijo podatke in na primer v ZDA za načrtovanje poti do službe večinoma že uporabljajo pametne telefone in multimodalnostne rešitve, ki vključujejo povezovanje avtobusa, železnice in taksija.
Že njim avtomobil ne pomeni več tega, kar je nam, kaj bo postmilenijcem ali i-generaciji, pa je čista uganka. Verjetno nič. Svoje otroke bodo vozili v muzeje, tako kot mi danes svoje v Bistro gledat stacionarni telefon, vinilne plošče in avdiokasete.
Podatek našega razpoloženja verjetno ne bo popravil, lahko pa nas razveseli nekaj drugega. Čez nekaj časa, verjetno že čez 50 let, se bodo učenci v osnovni šoli pri predmetu družba učili, da so bili prometni zastoji, prav taki, v katerih bomo septembra spet stali, eden najbolj vidnih znakov konca še enega civilizacijskega kroga. Kroga, ki se je sklenil v dobrem stoletju. V tem kratkem času je človek s svojim delom zaznamoval površje zemlje, odnose med ljudmi in družbo bolj kot kdaj prej v zgodovini. Zadnjih sto let smo bili izjemno pridni. Preoblikovali smo mesta, da je na promenade lahko zapeljal avtomobil, mi pa smo se mu umaknili na rob ob zgradbe. Čez polja in travnike smo položili široke avtoceste, ki so dokončno spremenile podobo pokrajine, ne nazadnje smo avtomobil povabili celo v hišo in mu naredili posebno sobo. Individualna svoboda gibanja na eni strani ter visoka gospodarska in družbena rast na drugi so dajale občutek, da je to najboljša pot razvoja družbe.
Da je v resnici slepa ulica, smo ugotovili prej kot v stotih letih. Zdaj je na svetu približno 28 megamest, do leta 2030 naj bi jih bilo že 41. V istem obdobju se bo dvakrat povečal srednji družbeni razred, z dveh milijard ljudi na štiri. Daleč največji prirastek se bo seveda zgodil na azijskih trgih. Avtomobilska industrija si že mane roke, saj je bil zadnjih sto let prav avtomobil zelo pomemben pokazatelj osebnega družbenega statusa. A to je račun, ki se prej ali slej ne bo več izšel.
Avtomobilska industrija si že mane roke, saj je bil zadnjih sto let prav avtomobil zelo pomemben pokazatelj osebnega družbenega statusa.
Promet v urbanih okoljih se bo spremenil že v prihodnjih petdesetih letih. Pred nami in še bolj našimi otroki je izjemno zanimivo novo oblikovanje prostora, dela, medčloveških odnosov in družbe v celem. Tako kot danes avtomobil zareže v vse pore življenje, bo tudi njegov nadomestek. Že na videz majhni ukrepi lahko pokažejo zametek novih mobilnostnih razmerij. Lep primer so hitre avtobusne linije. Ko gre avtobus mimo dragega avtomobila, stoječega v koloni, se pred nami nariše najlepša slika demokratične enakopravnosti. Ali ni čas tudi denar?
Ali je res, bodo povedali milenjici. V dobrih desetih letih bodo trije od štirih zaposlenih na svetu milenjici. Zdaj jih poznamo po tem, da se pozneje poročijo, dlje ostanejo doma in imajo pozneje otroke. Pa tudi po tem, da so močno spremenili nakupne navade, rabo dobrin, postavili na novo raven interakcijo med ljudmi, z lahkoto delijo podatke in na primer v ZDA za načrtovanje poti do službe večinoma že uporabljajo pametne telefone in multimodalnostne rešitve, ki vključujejo povezovanje avtobusa, železnice in taksija.
Že njim avtomobil ne pomeni več tega, kar je nam, kaj bo postmilenijcem ali i-generaciji, pa je čista uganka. Verjetno nič. Svoje otroke bodo vozili v muzeje, tako kot mi danes svoje v Bistro gledat stacionarni telefon, vinilne plošče in avdiokasete.
