Osamljeni Macron

Tudi po letu dni v Elizejski palači razmeroma mlad in zelo ambiciozen francoski predsednik še kaže veliko navdušenje nad Evropo. Svoj projekt prenove EU, pravzaprav projekt njenega novega rojstva, zagovarja ob vsaki priložnosti, z veliko patosa in kot pravi državnik. Niti strasbourški govor ni bil izjema. Bil je logično nadaljevanje govora na Sorboni pred več kot pol leta, ko je jasno začrtal, kaj so njegovi cilji na področju EU. Po izvolitvi nemške vlade pričakuje, da se bodo veliki načrti le začeli uresničevati, saj da okno priložnosti ne bo več dolgo odprto.

Macronove ideje so članice EU sicer podprle, a pri njihovem uresničevanju so se stvari začele zapletati. Nemška kanclerka Angela Merkel, skladno s pričakovanji, raje kot o velikih vizijah pragmatično razmišlja o manjših korakih. Mantra, da bi morale članice pred vzpostavljanjem skupne odgovornosti na ravni denarne unije, denimo v bankah, zmanjšati tveganja, ostaja nedotakljiva. To, da so številni temelji v strukturi denarne unije ostali trhli, politika v boljših gospodarskih časih raje pozabi.

Tudi v evropskem parlamentu je Macron spet slišal veliko hvalospevov, a za uresničevanje svojih načrtov bo potreboval močne zaveznike v Berlinu in drugod. Sledilcev za zdaj nima. Nasprotno, dvomi o njegovih načrtih se v severnem taboru še krepijo. Zdi se, da je kljub velikim besedam o EU glavna Macronova fronta v Franciji. Če mu bo z reformami uspelo doma, bo na evropskem odru lahko še bolj verodostojno in učinkoviti koval zavezništva za reformo. Predlogo čakanje na več voljnosti evropskih partnerjev ga utegne začeti frustrirati.