Po pravico, kjer pravice ni
O slovenskem sodstvu.
Odpri galerijo
FOTO: Marko Kočevar
Politika je – saj veste, kaj pravijo. Tudi sodstvo je. Sploh za tistega, ki izgubi pravdni boj ali v vsej svoji vnemi ni bil uspešen pri dokazovanju, da ni storil kaznivega dejanja. Tem se sodstvo gnusi. Morda kdaj celo upravičeno. Redki so, ki zmorejo toliko razuma in moči, da se s porazom sprijaznijo. Slabo mnenje o sodstvu imajo tudi mnogi, ki uspešnost in zakonitost ocenjujejo izključno na podlagi nekaterih odmevnih zadev, ki padejo na višji sodni stopnji. Predvsem bi se pri podajanju ocen morali omejevati vsi, preden zadnja sodna instanca reče svoje.
Paradoks slovenske družbe je tudi v tem, da sodstvu načelno ne zaupamo, a smo po civilnih sporih na samem vrhu velike evropske družine. Torej – če posplošimo – gremo v pravdni boj z nezaupanjem, češ, saj bodo sodni mlini tako ali tako zmleli drugače od naših pričakovanj.
Da so sodniki vsako leto zasuti s primeri, gre res, kot je poudaril predsednik vrhovnega sodišča, iskati tudi v lahki dostopnosti sodstva. Začenši morda z brezplačno pravno pomočjo. A da ne bo pomote, to je institut, ki se mora vsekakor ohraniti in zagotoviti pravno varstvo tudi najšibkejšim. Vendar bi morali biti vpeti mehanizmi, da bi se ta dobra volja davkoplačevalcev manj zlorabljala.
Po drugi strani je iskanje resnice v hramu pravice tudi, ker je nezaupanje v druge državne institucije preveliko in so njihova dejanja napačna, nezakonita. Zato se ljudje obrnejo na sodišče. To obremenjuje sodni sistem, nihče pa se ne osredotoči na izvorni problem, to je (ne)delovanje drugih državnih služb. Tudi te lahko močno vplivajo na življenje ljudi.
Kako uspešno oziroma neuspešno je pravosodje, je večinoma odvisno tudi od drugih dveh vej oblasti, zakonodajne in izvršne. Če jim ta da prava orodja, je že veliko storjenega. Če se jim z zapletanjem zakonodaje delo otežuje, ne moremo vse gnojnice zliti le na črno togo.
Pa še nekaj je v deželi tej norega. Približno štiri milijone evrov na leto gre iz proračuna za najeme sodnih prostorov po državi. In to večkrat za slabe, neustrezne prostore. Vsak razumen gospodar bi si že zdavnaj zgradil svojo štal'co in jo uredil tako, da bo funkcionalna in se bo v njej dobro počutil.
Paradoks slovenske družbe je tudi v tem, da sodstvu načelno ne zaupamo, a smo po civilnih sporih na samem vrhu velike evropske družine. Torej – če posplošimo – gremo v pravdni boj z nezaupanjem, češ, saj bodo sodni mlini tako ali tako zmleli drugače od naših pričakovanj.
Da so sodniki vsako leto zasuti s primeri, gre res, kot je poudaril predsednik vrhovnega sodišča, iskati tudi v lahki dostopnosti sodstva. Začenši morda z brezplačno pravno pomočjo. A da ne bo pomote, to je institut, ki se mora vsekakor ohraniti in zagotoviti pravno varstvo tudi najšibkejšim. Vendar bi morali biti vpeti mehanizmi, da bi se ta dobra volja davkoplačevalcev manj zlorabljala.
Po drugi strani je iskanje resnice v hramu pravice tudi, ker je nezaupanje v druge državne institucije preveliko in so njihova dejanja napačna, nezakonita. Zato se ljudje obrnejo na sodišče. To obremenjuje sodni sistem, nihče pa se ne osredotoči na izvorni problem, to je (ne)delovanje drugih državnih služb. Tudi te lahko močno vplivajo na življenje ljudi.
Kako uspešno oziroma neuspešno je pravosodje, je večinoma odvisno tudi od drugih dveh vej oblasti, zakonodajne in izvršne. Če jim ta da prava orodja, je že veliko storjenega. Če se jim z zapletanjem zakonodaje delo otežuje, ne moremo vse gnojnice zliti le na črno togo.
Pa še nekaj je v deželi tej norega. Približno štiri milijone evrov na leto gre iz proračuna za najeme sodnih prostorov po državi. In to večkrat za slabe, neustrezne prostore. Vsak razumen gospodar bi si že zdavnaj zgradil svojo štal'co in jo uredil tako, da bo funkcionalna in se bo v njej dobro počutil.
