Politika kot hobi program
V Sloveniji smo priča nenavadnemu fenomenu – medtem ko se volilna udeležba nenehno zmanjšuje, se število kandidatov za politične funkcije povečuje.
Odpri galerijo
FOTO JURE ERŽEN
Res podobne trende zaznavajo tudi v nekaterih drugih državah, vendar so razsežnosti tega pojava pri nas že skoraj neobvladljive. In to nikakor ne velja zgolj za državnozborske volitve, tudi na lokalnih je podoba skoraj identična.
V Mariboru je do zdaj evidentiranih trinajst županskih kandidatov, skoraj vsak dan pa kandidaturo napove kakšen nov. Iniciativa je skoraj povsem na strani majhnih, zgolj lokalnih političnih igralcih, večina večjih strank z razkritjem svojih kandidatov še čaka. Kar verjetno pomeni, da prevelikih ambicij za vodenje mesta niti nimajo oziroma se jim glede na nekatere predvolilne napovedi, ki zmago napovedujejo bodisi bivšemu bodisi sedanjemu županu, zdi odveč zapravljati čas in denar.
Slovenska politična scena je že na nacionalni ravni skoraj povsem atomizirana, na lokalni pa ji grozi razpršitev do neprepoznavnosti. Seveda nihče ne more nadobudnim politikom omejevati veselja do kandidature, četudi se že vnaprej ve, da bo kakšen dan pred volitvami ustanovljena stranka ali lista že dan po volitvah tudi ugasnila, vendar takšni procesi postopno lahko privedejo do popolne degradacije demokratičnih principov. Praviloma je sporna že kvalificiranost županskih kandidatov samih, v obupnem lovu na zadostno število evidentiranih kandidatov za svetniške skupine pa so pripravljeni na listo uvrstiti kogarkoli, ki je pripravljen prispevati svoj podpis.
O tem, kakšna bo njihova sposobnost analize gradiv in predlogov ter racionalnost odločanja, lahko le ugibamo oziroma lahko glede na pretekle mandate utemeljeno sklepamo, da bo ta sposobnost zelo skromna. To po eni strani pomeni površnost in neoperativnost, po drugi pa nevarnost, da se prezre potencialno korupcijo, zlorabe in nepotizem. In tu je še popolna zmeda, kako sploh politično definirati posameznega kandidata oziroma kandidatko, kjer je morda najbolj evidenten primer nekonsistentnosti Lidija Divjak Mirnik, ki je mestna svetnica na Listi za pravičnost in razvoj Stojana Auerja, v državnem zboru je poslanka Liste Marjana Šarca, na županskih volitvah pa kandidira kot neodvisna kandidatka in zbira podpise volivcev.
Politika je pri nas še najbolj podobna hobi programu oziroma je ta termin neustrezen, celo zagnani amaterji na različnih področjih so sposobni entuziazma, nenehnega izobraževanja in resnega pristopa. Žal tudi skoraj ni mogoče postaviti ali poiskati primernega zgleda res kompetentnih osebnosti oziroma bi bilo treba, kar se tiče, recimo, županov Maribora in Ljubljane, poseči daleč v preteklost. Pravzaprav vse do Alojzija Juvana in Ivana Hribarja.
V Mariboru je do zdaj evidentiranih trinajst županskih kandidatov, skoraj vsak dan pa kandidaturo napove kakšen nov. Iniciativa je skoraj povsem na strani majhnih, zgolj lokalnih političnih igralcih, večina večjih strank z razkritjem svojih kandidatov še čaka. Kar verjetno pomeni, da prevelikih ambicij za vodenje mesta niti nimajo oziroma se jim glede na nekatere predvolilne napovedi, ki zmago napovedujejo bodisi bivšemu bodisi sedanjemu županu, zdi odveč zapravljati čas in denar.
Slovenska politična scena je že na nacionalni ravni skoraj povsem atomizirana, na lokalni pa ji grozi razpršitev do neprepoznavnosti. Seveda nihče ne more nadobudnim politikom omejevati veselja do kandidature, četudi se že vnaprej ve, da bo kakšen dan pred volitvami ustanovljena stranka ali lista že dan po volitvah tudi ugasnila, vendar takšni procesi postopno lahko privedejo do popolne degradacije demokratičnih principov. Praviloma je sporna že kvalificiranost županskih kandidatov samih, v obupnem lovu na zadostno število evidentiranih kandidatov za svetniške skupine pa so pripravljeni na listo uvrstiti kogarkoli, ki je pripravljen prispevati svoj podpis.
O tem, kakšna bo njihova sposobnost analize gradiv in predlogov ter racionalnost odločanja, lahko le ugibamo oziroma lahko glede na pretekle mandate utemeljeno sklepamo, da bo ta sposobnost zelo skromna. To po eni strani pomeni površnost in neoperativnost, po drugi pa nevarnost, da se prezre potencialno korupcijo, zlorabe in nepotizem. In tu je še popolna zmeda, kako sploh politično definirati posameznega kandidata oziroma kandidatko, kjer je morda najbolj evidenten primer nekonsistentnosti Lidija Divjak Mirnik, ki je mestna svetnica na Listi za pravičnost in razvoj Stojana Auerja, v državnem zboru je poslanka Liste Marjana Šarca, na županskih volitvah pa kandidira kot neodvisna kandidatka in zbira podpise volivcev.
Politika je pri nas še najbolj podobna hobi programu oziroma je ta termin neustrezen, celo zagnani amaterji na različnih področjih so sposobni entuziazma, nenehnega izobraževanja in resnega pristopa. Žal tudi skoraj ni mogoče postaviti ali poiskati primernega zgleda res kompetentnih osebnosti oziroma bi bilo treba, kar se tiče, recimo, županov Maribora in Ljubljane, poseči daleč v preteklost. Pravzaprav vse do Alojzija Juvana in Ivana Hribarja.
