Pravila niso zato, da jih kršimo
Fenomene, ki hromijo gospodarstvo in krnijo zaupanje v državo na Hrvaškem in v drugih državah regije, vidimo tudi pri nas.
Odpri galerijo
Ne le nizke plače, tudi korupcija in kronično nespoštovanje pravil igre ljudi silijo v izseljevanje. FOTO: Leon Vidic/Delo
Hiter pregled naslovov v naključno izbranih hrvaških časopisih zgovorno priča o stanju v sosednji državi: »Tu pravila ne veljajo več«, »Milijonta potnica je prispela iz Dublina«, »Več sto tisoč ljudi se je odselilo in grozi nam delo vse do 67. leta«, »Od 12 demografskih reformnih ukrepov so izvedli le enega«.
Težave Hrvaške niso nič posebno hrvaškega, bolj ali manj izrazito se kažejo prav v vseh državah nekdanje Jugoslavije, vključno s Slovenijo. Kronično kršenje pravil, ki na različnih ravneh dosega dramatične dimenzije, marsikomu prej ali slej vzame voljo do sodelovanja v igri, katere pravil nihče ne spoštuje. Zato se odselijo v bolj urejeno okolje, denimo na Irsko. Cele vasi v vzhodni Slavoniji so se že zdavnaj izpraznile. Zapuščeno hišo z zemljiščem v najrodovitnejšem delu Hrvaške lahko kupite že za deset tisoč evrov.
Podobno kot v Bosni in Hercegovini ter Srbiji tudi na Hrvaškem ostajajo doma starejši ljudje. Mladi, ki se še šolajo, večinoma ne sanjajo, da bodo doma ustvarili družino, ampak razmišljajo o pobegu v normalno okolje. Nihče na Balkanu se ne slepi, da na Zahodu cvetijo samo rožice. Vsi imajo zunaj veliko sorodnikov, prijateljev in znancev, da jim je jasno, da tudi v Nemčiji ne dajejo več fantastičnih plač, cene pa so precej višje kot doma. Torej samo denar ni glavna motivacija, ki jih žene v tujino.
Medtem ko politiki skoraj četrt stoletja po koncu vojne še vedno radi sežejo po vojni retoriki, sta glavna sovražnika ljudi postala bela kuga in staranje prebivalstva. Če del družbe ugotovi, da pravila ne veljajo več, je za občutek varnosti »navadnega« človeka zelo slaba novica. Ko borci proti korupciji tožilstvu ovadijo šefe največjega delodajalca v državi, nasedlega Agrokorja, zaradi suma, da so podjetju pod okriljem vplivnega lobista izplačali terjatev, večjo od prijavljene, to »navadnega« človeka, vajenega slabih novic, niti ne gane pretirano.
Čeprav hrvaškega policista na cesti ni lahko podkupiti, so po zaznavanju razširjenosti korupcije v vsakodnevnem življenju Hrvati na vrhu Evropske unije. Kar 59 odstotkov Hrvatov korupcijo čuti v vsakdanjem življenju, pred njimi so le Romuni, za njimi pa Španci in Ciper. V Sloveniji tako meni 35 odstotkov vprašanih.
Poraznejša pa so opažanja podjetnikov, saj se jih 92 odstotkov s korupcijo na Hrvaškem spopada vsakodnevno. Hrvaški podjetniki korupcijo v poslu najpogosteje opazijo v naslednjih oblikah: specifikacije naročil, pisane na kožo vnaprej izbranih dobaviteljev, nejasna merila izbire, tajno dogovarjanje na razpisih, nasprotje interesov pri oceni ponudb, vključenost ponudnikov v pripravo zahtev naročil, zloraba pospešenih postopkov naročanja in aneksov k pogodbam.
Vse našteto prevečkrat vidimo v slovenskem poslovnem okolju. Spoštujmo pravila, da ne bomo čez nekaj let v časopisih tudi mi preštevali povratnikov z Zahoda.
Težave Hrvaške niso nič posebno hrvaškega, bolj ali manj izrazito se kažejo prav v vseh državah nekdanje Jugoslavije, vključno s Slovenijo. Kronično kršenje pravil, ki na različnih ravneh dosega dramatične dimenzije, marsikomu prej ali slej vzame voljo do sodelovanja v igri, katere pravil nihče ne spoštuje. Zato se odselijo v bolj urejeno okolje, denimo na Irsko. Cele vasi v vzhodni Slavoniji so se že zdavnaj izpraznile. Zapuščeno hišo z zemljiščem v najrodovitnejšem delu Hrvaške lahko kupite že za deset tisoč evrov.
Podobno kot v Bosni in Hercegovini ter Srbiji tudi na Hrvaškem ostajajo doma starejši ljudje. Mladi, ki se še šolajo, večinoma ne sanjajo, da bodo doma ustvarili družino, ampak razmišljajo o pobegu v normalno okolje. Nihče na Balkanu se ne slepi, da na Zahodu cvetijo samo rožice. Vsi imajo zunaj veliko sorodnikov, prijateljev in znancev, da jim je jasno, da tudi v Nemčiji ne dajejo več fantastičnih plač, cene pa so precej višje kot doma. Torej samo denar ni glavna motivacija, ki jih žene v tujino.
Medtem ko politiki skoraj četrt stoletja po koncu vojne še vedno radi sežejo po vojni retoriki, sta glavna sovražnika ljudi postala bela kuga in staranje prebivalstva. Če del družbe ugotovi, da pravila ne veljajo več, je za občutek varnosti »navadnega« človeka zelo slaba novica. Ko borci proti korupciji tožilstvu ovadijo šefe največjega delodajalca v državi, nasedlega Agrokorja, zaradi suma, da so podjetju pod okriljem vplivnega lobista izplačali terjatev, večjo od prijavljene, to »navadnega« človeka, vajenega slabih novic, niti ne gane pretirano.
Čeprav hrvaškega policista na cesti ni lahko podkupiti, so po zaznavanju razširjenosti korupcije v vsakodnevnem življenju Hrvati na vrhu Evropske unije. Kar 59 odstotkov Hrvatov korupcijo čuti v vsakdanjem življenju, pred njimi so le Romuni, za njimi pa Španci in Ciper. V Sloveniji tako meni 35 odstotkov vprašanih.
Poraznejša pa so opažanja podjetnikov, saj se jih 92 odstotkov s korupcijo na Hrvaškem spopada vsakodnevno. Hrvaški podjetniki korupcijo v poslu najpogosteje opazijo v naslednjih oblikah: specifikacije naročil, pisane na kožo vnaprej izbranih dobaviteljev, nejasna merila izbire, tajno dogovarjanje na razpisih, nasprotje interesov pri oceni ponudb, vključenost ponudnikov v pripravo zahtev naročil, zloraba pospešenih postopkov naročanja in aneksov k pogodbam.
Vse našteto prevečkrat vidimo v slovenskem poslovnem okolju. Spoštujmo pravila, da ne bomo čez nekaj let v časopisih tudi mi preštevali povratnikov z Zahoda.
