Referendum kot trening

Najkasneje 13. maja se bo Slovenija jasneje zavedela, kako nepotreben je bil še en referendum o drugem tiru. Tega bi se morali zavedati tudi sodniki, ki so odločili o njegovi ponovitvi. Izkazalo se bo, da je vladna kampanja zanemarljivo vplivala na izid prvega referenduma, zato ni bilo razloga za njegovo razveljavitev. Sama kampanja pa bo še enkrat razgalila, da pobudnikom referenduma sploh ni do resne razprave o zakonu, ampak si želijo predvsem zavlačevati že tako predolgo zamujen projekt ali pa preprosto »trenirati« za volitve.

V kampanji bo zelo malo besed resnično namenjenih zakonu, torej načinu financiranja in upravljanja drugega tira, ter sodelovanju Madžarov pri tem, vrsta udeležencev pa bo razpravo usmerjala v (ne)smiselnost trase, gradbeno in železniško tehnologijo, česar napadeni zakon ne obravnava. Z vsem tem so nasprotniki prišli na plan prepozno, tik pred oddajo pripravljalnih del, in ne, ko je bil čas, denimo leta 2005, ob sprejemanju prostorskega načrta.

Večinoma gre za stranke in strančice, društva, liste, angažirane posameznike, ki bodo na soočenjih poskušali prepričati, da bi oni projekt izpeljali povsem drugače. Kampanji je že vnaprej odvzeta legitimiteta resne razprave o dilemah projekta. Referendum je nepotreben že zato, ker njegov izid ne odloča o ničemer. Opozicija bo obračunavala s »pokojno« vlado, ki je prav zaradi tega projekta 14. marca že sama odstopila. Projekt je mrcvarilo že nič koliko prejšnjih vlad in njihovih oprod, ki bodo zdaj spet »pametni«.

Vlada, ki je odstopila, res še zmeraj ni objavila niti razpisa za izdelavo projektov za izvedbo, ker čaka na odločitev Arsa o širitvi servisnih cevi. Arso je glede širših cevi pred kratkim zahteval dopolnitev vloge za pridobitev okoljevarstvenega soglasja. Že dve leti ne morejo oddati piškavih arheoloških del na trasi. Projekt še zmeraj nima investicijskega programa, ker čakajo na uveljavitev zakona, brez njega pa ne smejo oddati del. V teh »podrobnostih« (ki jih pri Magni ni bilo) ima (vsaka) vlada priložnost dokazovati svojo učinkovitost.

O usodi drugega tira bo neprimerno bolj kot referendum odločala nova vlada od jeseni dalje. Če bi zakon padel (za kar ni niti teoretične možnosti) in tudi če ne bi, bi se mu lahko odpovedala in to progo gradila tako kot vse druge tire v državi. Ali pa bo temeljito popravila zakon. Že zdavnaj se je namreč pokazalo, da Madžarov ne bi potrebovali, a vlada v odhodu bi se še zmeraj pogajala z njimi. Največja zakonska hiba je, da ene obvezuje k financiranju, drugim zagotavlja koristi. To, da se drugi tir danes še ne gradi, pa ni v interesu te države, ampak v interesu tistih, ki izdatno, z vsemi možnimi prijemi, tudi z nenehnimi pritožbami, očitno zavlačujejo napredek. Samo oni vedo, zakaj, in samo naivci še verjamejo, da pri tako velikih strateških projektih ni zarotnikov.