Slovensko zdravstvo je brez rezerve

Enajst tekmovalcev igra v ekipi na svetovnem nogometnem prvenstvu. Še dvanajst dodatnih jih sedi na klopi za primer, če bo z glavnimi kaj narobe. Trije so določeni za rezervo za vsako igro. Vskočijo, ko je njihov kolega na igrišču utrujen ali mu popusti zbranost in zato slabše podaja žogo. To je nogomet. Igra traja uro in pol, prvenstvo mesec dni.

Slovensko zdravstvo nima nobene rezerve. Niti enega, ki bi sedel na klopi in čakal, da bo nadomestil izčrpanega kolega. Nasprotno, če bi govorili v nogometnem žargonu, bi lahko rekli, da zdravstvo igra z devetimi igralci namesto z enajstimi. »Igra« traja 24 ur na dan 365 dni v letu. Oskrbuje dva milijona prebivalcev Slovenije.

Tokrat se je prvič zalomilo pri medicinskih sestrah. Izčrpane odhajajo na lažja delovna mesta v državi in bolje plačana v tujini. Nobena težava se jim ne zdi oditi, ne sestram ne zdravnikom. Vsa Evropa potrebuje več medicinskega osebja. Odhajajo tja, kjer so delovni pogoji boljši in plačilo višje.

Počilo je na najzahtevnejši točki: pri intenzivni oskrbi. Nemogoče si je zatiskati oči. Če je do zdaj sprejemala 1200 najhuje bolnih na leto, jih bo od zdaj tretjino manj. Možnosti za preživetje v Sloveniji bodo toliko manjše. Pred leti je bil vik in krik zaradi napovedi zaprtja posameznih oddelkov v lokalnih bolnišnicah. Namen je, da bi kadre, znanje in denar združili in tako izboljšali oskrbo bolnikov. Zdaj se bolnišnice krčijo same od sebe. A ne lokalne, centralne. Tiste, v katerih je delo najtežje, plačilo pa zaradi tega nič boljše. Tudi na drugih delovnih področjih v državi je tako. Zahtevno delo ni cenjeno.

Politika nenehno mrzlično išče nove direktorje in ministre, ki naj bi izvlekli bolnišnice in zdravstvo iz krize. Kot da bi iskali vedno nove šoferje za pokvarjeni avtomobil, ki niti bencina nima. Vztrajanje v sistemu, kakršen je zdaj, vodi zgolj navzdol.