Tank z imenom Katedrala komedije

Cvetober slovenske politične elite, najuglednejši, izkušeni, prekaljeni, zrelo uravnoteženi in na videz izobraženi, večkratni profesorji, pravi in častni doktorji hkrati, z najdebelejšimi telefonskimi imeniki vplivnežev v državi, Evropi in širše, po krivici nepriznani očetje države, vrhunski poznavalci slovenske politične in državotvorne misli, ki jih povezuje isti simbol božanskega na Zemlji – katedrala, nam je prostovoljno in brezplačno ponudil predlog krizne in reformne vlade. Torej ta miselni tank bi oblikoval vlado, v kateri bi bili Janez Janša, Anže Logar, Borut Pahor, Milan Kučan in prvaki strank, verjetno Jelka Godec, Matej Tonin, Tanja Fajon, Asta Vrečko in najbrž Robert Golob.

Predsednika rahlo nagnjene vlade pa bi kar izžrebali. Ta naš tank je stvar zastavil skoraj idealno, pozabil je samo na šopek tehničnih malenkosti: na primer na to, da je Slovenija še zmeraj demokratična republika (1. člen ustave), da je pravna država (2. člen), da ima oblast ljudstvo (3. člen). Zato smo v naši agenturi predlagali in že sprožili postopek preimenovanja tanka v Katedralo komedije.

Ste kdaj pomislili, s kako težkimi problemi se morajo ukvarjati naši vladarji? Na primer s članstvom v varnostnem svetu. Če samo pomislimo, da odločajo o tem, kako varni smo na tem svetu, kako strašno naporni so obiski vojnih žarišč in kako zahtevni so obrambni proračuni.

Odločati morajo o podnebni krizi, energetski samozadostnosti (seveda brez vetrnic, sončnih in hidroelektrarn), enotnosti Evrope (da si ne bi skakali v lase med Španci in Katalonci, denimo, med Britanci in Francozi ali pa med Srbi in Kosovarji ...), tem, kako bomo zajezili migrantske reke, pa o tem, kako bomo širili unijo v Bosno, Črno goro in na Kosovo, kako vizionarsko bo EPK povezoval še ne dovolj povezane Italijane in Slovence. Čeprav še ni jasno, koliko mešanih patrulj bo moralo za to enotnost dežurati na Trgu EU in koliko časa bomo zdaj silili vojake in policiste stati na mrazu in dežju. Mar bi jim spet zgradili mejne hišice!

Le kako uspe vsem tem našim političnim veljakom reševati tako težke naloge, domače nalogice pa obtičijo, še preden pripeljemo do Brezovice. Ste se morda novembra, ko sploh ni milijonov turistov, peljali kaj po cesti okoli Ljubljane ali proti morju? Ste naleteli na delovišča, na semaforje in nikjer nobenega delavca?

V najboljšem primeru srečate tri počasne želve in dva polža, ki se nekaj slinita. Kako bodo ti naši genialci reševali svet, če niti novembra, ko še ni snega, promet ne deluje. Že pred desetimi leti je bilo prepozno za gradnjo tretjega pasu do Postojne. Toliko so zamudili dosedanji ministranti vseh barv. Naslednji teden bi morali začeti. Brez papirjev. Tako ekstremno nujno je to.

V tako stisko in nevarnost so spravili varnost, podnebje, ekonomijo, ljudi, da postaja reševanje življenj nujnejše od papirjev. Kako bodo rešili migrantsko vprašanje ali pa bojna žarišča v svetu, če ne najdejo domačih pokavcev, ki packajo nacistične simbole, mečejo kamne v vrata in okna (v Divači), uničujejo avte in podobne vaške lumparije. Naj zaposlimo 500.000 žandarjev?

Kaj nam koristi varnostni svet ZN, če ne znamo urediti čakalnih dob v zdravstvu? Kako bomo odpravili posledice poplav? In kdaj bomo porabili milijarde, če se do onemoglosti zaplete že pri ubogem enem primeru in 280.000 evri pomoči v majhnem vaškem gasilskem društvu? Drobiž je na mizi, pa se pol Slovenije ukvarja s Sandijem. Kaj šele bo, ko bo na mizi prva protipoplavna milijarda! Še mačjih in pasjih kakcev v Piranu ne znajo rešiti, pa bodo preprečili, da bi ljudje zastrupljali svet in nebo.

V takih časih je najbolje preusmeriti pozornost: Vsi naj se žigosajo, tudi tisti, ki delajo od doma. Ali pa jo usmeriti v nogometne pravljice. Novinarjem, ki so nas en teden prepričevali, da bomo v Københavnu videli pravljico, bi jaz vzel licenco. Ves čas so govorili o nekem pravljičnem Keksenu, pozabili pa povedati, da je bil Hans Christian Andersen Danec.

V časopisu smo lahko prebrali stavek, ki naj bi reševal žensko enakopravnost: »Robert je Meloni rekel ...« Ob tako enakopravni slovnici smo že pozabili, kaj ji je rekel. Če bi ta slovnično briljantno enakopravni stavek samo poslušali, bi ga lahko zelo hitro razumeli po svoje: »Robert je meloni rekel ..., da je buča (na primer).« Majhne stvari za majhne ljudi, prazne obljube, pravljice in slovnica pa opij za narod.